Na naših straneh se z jazzovsko ali zborovsko glasbo ne ukvarjamo prav pogosto, v tem primeru pa gre za več kot le kvalitetno ploščo izjemnega vokalnega ansambla Perpetuum Jazzile, ki je izšla pod naslovom Pozabi, da se ti mudi.
Nekaj osnovnih podatkov za začetek - Perpetuum Jazzile letos praznujejo dvajseto obletnico delovanja in če vemo, da gre pravzaprav za pevski zbor, ki ne le v Sloveniji, ampak tudi širše, načrtno goji redko slišano jazzovsko in zabavno glasbo, lahko tej obletnici le zaploskamo.
Leta 2001 je umetniško vodenje ansambla prevzel priznani akademski glasbenik Tomaž Kozlevčar in tudi tu tiči eden od razlogov za očitno spogledovanje z jazz standardi. Od close harmony zvrsti (kompleksna in gosta harmonska sozvočja), scat singinga, do vokaliziranja in ritmiziranja.
In če se odmaknemo od jazz obrazcev, ki tvorijo okvir za instrumentalne predelave, ki posegajo v bosso novo, swing, gospel in celo funk. Del repertoarja je izveden a cappella, del pa ob spremljavi jazzovskega tria - Ratko Divjak (bobni), Aleš Avbelj (kontrabas) in Blaž Jurjevčič (klavir).
Vsekakor je treba omeniti, da je naš več kot štirideset članski zbor lansko leto tekmoval na izjemno močnem a cappella tekmovanju v Grazu, bil izbran v finalni zbor svetovne zborovske smetane in v jazzovski kategoriji prejel bronasto priznanje.
In kaj napisati o sami plošči? Najprej zares pozabite, da se vam mudi, saj gre za glasbo, ki zahteva bolj pozorno poslušanje. Osebno me je spomnila na Norah Jones, ki si jo je najlepše privoščiti na kakšen deževen ali pa hladnejši jesenski dan, da vas z vsemi svojimi harmonijami zapelje in ogreje.
To žal ni glasba, ki jo je moč poslušati tako "za zraven", saj se boste vse prevečkrat ustavljali in premišljevali o številnih znanih melodijah, ki pa so tukaj predstavljene v čisto drugačni podobi. In da, glas je tukaj vodilni in najmočnejši instrument in vse skupaj je tako, kot bi poslušali mogočno hrumenje Narave. Slišimo vse mogoče zvoke in prizvoke, a naravni glas je najbolj pristen in obenem tudi močnejši.
Prav zato sem bil nekoliko razočaran pri zadnji skladbi Mati, bodiva prijatelja, kjer se kot vokalni solist zboru pridruži sam Oto Pestner, vendar pa je instrumentalna spremljava programirana in odvzame velik del šarma. Škoda.
Kljub vsemu, gre za odličen izdelek odličnega vokalnega ansambla, za katerega smo lahko prepričani, da bo požel še kakšno priznanje. n upajmo, da tudi plošča Pozabi, da se ti mudi, ni njihova zadnja.
Vredno ji je prisluhniti...
