Phantom Planet so skupina, ki je leta 1998 nastala v Los Angelesu, v tem času pa so izdali dve studijski plošči in kar nekaj živih posnetkov. Mnogi jih označujejo kot hibrid The Cure, Pixies, The Stooges in celo Joy Division. In sam sem bil mnenja, da to ni najboljša kombinacija, vsaj ne najbolj združljiva...
Skupino sestavljajo Alexander Greenwald (vokal), Sam Farrar (bas kitara), Jacques Brautbar in Darren Robinson (oba kitara), za bobni pa sedi Jeff Conrad, ki je lani avgusta zamenjal Jasona Schwartzmana (sicer sin znane igralke Talie Shire). Leta 1998 so izdali prvenec Phantom Planet is missing, 2002 pa The Guest, ki ji je lansko leto sledila še dopolnjena oz. obogatena izdaja. Radi pa izdajajo tudi koncertne plošče, ki so posnete v klubu Troubadour.
In glasba? Hja, dejansko hibrid vsega naštetega v uvodniku. Glasba se instrumentalno v večini primerov naslanja na The Stooges, vokalno se Greenwald precej naslanja na Smitha iz The Cure, slišimo pa tudi nekaj močno morbidnih oz. temačnih stvari v stilu Joy Division.
Vse skladbe so kratke in temu primerno hitre in tudi zaradi tega nobena posebej ne izstopa. The happy ending je odigrana v klasičnem punk'n'roll stilu, Badd business se naslanja na prejšnjo, vendar ima nekaj funky pridiha.
Big brat je prva uspešnica, začne se s čudnim elektronskim uvodom, nato pa se nadaljuje s hreščečimi kitarami, vokal je nekoliko bolj robat in proti koncu vedno bolj ponavljajoč in dolgočasen. 1st thing 1st se začne obetavna, nato pa zapade v umirjenost in jo zlahka preslišimo.
Making a killing je bolj ostra, kitare so pod močnim vplivom efektov, skladba pa premore nekaj odličnih riffov in prehodov. You're not welcome here je odigrana v post grunge stilu, glasbeno izredno zanimivo, nekoliko temačno in proti koncu vedno bolj hrupno.
By the bed je odigrana s preprostimi kitarskimi akordi, vsaj navidez dinamično, ampak čisto nič posebnega. Knowitall je znova precej hrupna, vokalno zelo odločna, Jabberjaw je spet bolj umirjena, najbolj zanimivo pa je, da v instrumentalni podlagi slišimo predvsem bas in boben, torej osnovno ritem sekcijo.
After hours je prepočasna, preveč temačna in zato tudi nemogoče dolgočasna in tudi zadnja skladba, The Meantime ne popravi slabega vtisa, saj je vse preveč enolična. Plošča je kratka in jedrnata, vendar ne ponudi čisto nič novega ali pretresljivega. In če poleg postavim zadnji izdelek naših Res Nullius Revolver ljubezni, ki je enako dolg, lahko le zadovoljno prikimam, da imamo v Sloveniji mnoge boljše rock'n'roll skupine.
Obiskal sem tudi nekaj tujih glasbenih strani, kjer so prvo ploščo Phantom Planet označili kot nekaj svežega in obetajočega, sedaj pa so kritike vedno slabše. Njihovih prejšnjih izdelkov ne poznam, vendar me niti tretji, kjer bi morala skupina prikazati neko zrelost, ni niti približno prepričal.
Phantom Planet: Phantom Planet
(leto izdaje 2004, založba Epic, distribucija Menart)
Ocena: 3
