Eden najbolj nepredvidljivih rock bandov zadnjih desetih let nadaljuje s svojo nepredvidljivo potjo - potem, ko so se mnogi oboževalci sprijaznili z dejstvom, da so QOTSA razpadli, se Joshua Homme vrača z rahlo prenovljeno druščino in seveda novo ploščo.
Zgodbo o Queens of the Stone Age so na ruševinah Kyuss začeli Josh Homme (vokal, kitara), bobnar Alfredo Hernandez, basist Nick Oliveri in kitarist ter klaviaturist Dave Catching. Skupina je v tej zasedbi posnela prva dva albuma - Queens of the Stone Age (1998) in R (2000) ter prvič resneje opozorila na Ozzfestu.
Kmalu zatem je skupino zapustil Hernandez, QOTSA pa so imeli dve leti bobnarski dvojček - Genea Troutmana in Nickyja Lucera. V tej postavi so zablesteli na festivalu Rock in Rio 2001. in kasneje znova na Ozzfestu. Leta 2002 za bobne ob snemanju plošče Songs for the Deaf sede Dave Grohl, na turneji pa se trojki Homme, Oliveri in Grohl pridružita pevec Mark Lanegan in kitarist ter klaviaturist Troy Van Leeuwen.
Sledi zelo viharno obdobje - Grohl se vrne k matičnim The Foo Fighters, Homme in Oliveri se spreta in slednji zapusti skupino. Prihodnost skupine visi na nitki... Josh Homme v skupini obdrži Van Leeuwena, ki prime za bas in Lanegana, ki občasno kaj zapoje, pridružita pa se jim še Joey Castillo za bobni in Alain Johannes na kitari. Rezultat skupnega dela je plošča Lullabies to Paralyze.
Moram priznati - malce zmedena plošča. Akustičen začetek z This Lullaby in vokalom, ki spomni na Nicka Cavea, pa hrupno in udarno nadaljevanje z Medication, bluesovsko punkerska Everybody knows that you are insane, malce monotona Tangled up in plaid, kitarsko navdahnjena Burn the witch z Billyjem Gibbonsom na kitari, beatlovsko poppy navdahnjena In my head, z riffi navita Little sister, heavy metalska in nemogoče ponavljajoča Someone's in the wolf, z razvlečenimi kitarskimi riffi zamorjena The blood is love, ki močno spomni na najbolj morbidne Cobainove dosežke, Skin on skin spominja na preveč popačene The White Stripes in na trenutke celo na Marilyna Mansona, Broken box vse skupaj le nadaljuje, "You got a killer scene there, man?" je zelo umirjena in z odličnimi, bluesovskimi kitarskimi riffi in solo vložki ter šepetanjem Shirley Manson, Long slow goodbye ima nekoliko bolj optimističen zvok, čeprav govori o slovesu in ima nenavaden big bandovski zaključek, Like a drug pa je kitarsko bobnarski psihadelično jazzovski zaključek z zanimivim vokalom in instrumentalno najbrž nekaj najbolj prijetnega na plošči
Težko berljivo? Vsekakor! Težko poslušljivo? Za mnoge bo najbrž kar neposlušljivo! Vsekakor pa so QOTSA naredili ploščo, ki jo bo zelo težko umestiti v katerikoli predalček, a ima eno zelo šibko točko. Glasba in kitarski riffi so tako mogočni in tako zelo silijo v ospredje, da se je zelo težko ali skoraj nemogoče skoncentrirati na besedila, pri čemer ne pomaga niti prepogosto zamolkel in potlačen vokal.
Plošča Lullabies to Paralyze deluje kot raztresena in zmedena zbirka posameznih sanj in nočnih mor, ki človeka ob poslušanju zares omrtvičijo in po lastni izkušnji - ne poslušajte je pred spanjem. Ne bo vam prijetno, zbudili se boste z občutkom groznega mačka, v glavi vam bo zvonilo kot bi na koncertu Motorhead stali tik ob zvočniku in želeli si boste, da bi se enkrat že zbudili iz te grozne nočne more.
In glede na naslov plošče, grozljiv, grotesken in strašljiv ovitek ter seveda same pesmi, je bil to najbrž tudi namen plošče. A meni se zdi poslušanje kot glasbeni sadomazohizem ...
Queens of the Stone Age: Lullabies to Paralyze
(leto izdaje 2005, založba Interscope, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
