Subkulturni azil Maribor pod vodstvom Dušana Hedla je ena redkih založb v Sloveniji poleg ljubljanskih FV Records in ŠKUC Ropot, ki se ukvarja z založništvom alternativne glasbe in ki promovira glasbenike, ki jih redko slišimo, a niso nič slabši od tistih, s katerimi se hočeš-nočeš srečujemo vsak dan, večkrat.
Question of tolerance? je ena redkih mednarodnih hardcore kompilacij v Sloveniji, na kateri najdemo šestnajst skupin iz sedmih držav. Glasbo oziroma skupine je izbiral Dejan Požegar, ki je na koncu izbral zanimive izvajalce iz Francije, Finske, Avstrije, Italije, Združenih Držav Amerike, Švedske in seveda Slovenije.
Ploščo odprejo slovenski Entreat s skladbo To a friend, ki se začne z zanimivim kitarskim uvodom, ki ni tako zelo HC kot je mnogo bolj podoben heavy metalu. Podoben je tudi vokal, čeprav je precej hreščeč in mestoma tudi nerazumljiv.
Sledijo najbližji zahodni sosedje ISP s skladbo No time left, ki je zelo klasično hardcoreovska, osupljiva hitra, z večglasnim refrenom in zelo dobrim ritmom. Zelo zanimivo zvenijo Finci Irritate s skladbo Violence lives in our minds, ki skladbo začnejo ritmično zelo raznoliko, s hrupnim vokalom, v nadaljevanju pa ob silnem hrupu slišimo ogromno kitarskih in basovskih riffov.
Domači Curse of instinct so predstavljeni s skladbo Darkness, ki se začne z zelo dobrim bas uvodom, sama skladba ima kar nekaj ritmičnih poudarkov, krasi pa jo precej klasičen heavy metalski vokal. Skok v prazno je skladba skupine Pizda materna, za katero je treba žal reči, da nimajo prepričljivega glasbenega izraza, njihova največja zanimivost pa je ženski vokal.
Avstrijski Reflector na zelo prepričljiv heavy metal način odigrajo skladbo Symptom, krasijo jih odlične kitare in tudi prodoren vokal in so zagotovo ena najboljših skupin, ki so predstavljene na plošči. O domačih punk grčah CZD ne gre izgubljati besed, naj omenim le to, da so se predstavili s klasično punk pesmijo Kupi gnoja. V uvodu so nas že pripravili na Punkerski pevski zbor...
Iz Italije prihajajo From the dying sky, katerih skladba Black dawn bi bila zelo dobra, če ne bi bil vokal preveč skandinavsko vreščeč in neprepričljiv. Sicer pa zelo hiter heavy metal z odličnimi bobni in kitarami.
Domači so tudi Low punch, ki v maniri čistokrvnega HC banda odžgejo skladbo It's not worthy, prepriča zabaven vokal in pa izreden bobnar, ki igra osupljivo hitro in hkrati natančno. Povsem drugačni so ameriški Spazz s skladbo Let's fucking go, ki gradijo pesem na nenavadnih ritmih, ki slonijo predvsem na bas kitari in z dvema vokaloma, kar je za klasični HC ravno tako zelo nenavadno.
Los a.k.a. Roadkill so tudi domačini, podobni kot ameriški kolegi pa tudi oni v skladbi SXE as fuck uporabljajo dva vokala, namesto solo dela pa v skladbi uporabijo krajši ritmični prelom. Io non so prihajajo iz Italije in besedilo skladbe Bella vita odpojejo v italijanščini, vokalno je skladba zares jezna in instrumentalno pestra in zanimiva, za kar poskrbi bas kitara.
Ob avstrijskih Reflector močno odstopajo tudi domači Straight forward s skladbo Don't give up, ki je instrumentalno izredno udarna, vokal je kristalno razločen in močan, zelo udarno pa zveni tudi refren skladbe.
Iz Italije prihajajo One fine day, ki skladbo Song five začnejo z zelo hitrim kitarskim uvodom, nato pa se izgubijo v skandinavskem stilu heavy metala, ki, vsaj za moje pojme, ni prepričljiv. Ob tem je skladba tudi precej dolga, a ne premore nobene prave udarnosti.
Kar dve skladbi so prispevali švedski Man in shackles in sicer Global virus confrontation in Remote masscontrol, gre pa najbrž za najbolj tipične predstavnike HC šole glasbe. Zelo hitro, precej hrupno - recimo zvočno umazano in z ne najbolj čistim, a odločnim vokalom. Vokal prve skladbe me je spomnil na Primoža Habiča iz legendarnih Niet na začetku kariere. So imeli tak vpliv?
Za zaključek pa še dve slovenski skupini. Najprej Man in the shadow, katerih Spolzka lestev je sicer zelo HC zadeva, a z zelo zanimivo kitaro in nekoliko bolj lirična, še bolj zanimivi pa so drugi Slovenci in sicer gre za skupino Wasserdicht.
Tisti, ki bolj redno spremljate Videospotnice, jih boste prepoznali, saj so bili pred kratkim zastopani na lestvici, na plošči pa so se predstavili s skladbo Enakost ? ob italijanščini torej druga posebnost ? slovenščina! Skladba ima zelo dober uvod na bas kitari, nato pa zaplujejo nekoliko bolj metalsko, tako z vokalom kot s kitaro, jih pa od tistega najbolj klasičnega heavy metal vzorca loči hitrost. Ta je prav neverjetna!
Gre za ploščo, s kakršnimi se pri na sle redko srečamo, podobno pa je tudi z glasbo skupin, saj hard core in nekoliko bolj ekstremen heavy metal pri nas, vsaj medijsko, nista izpostavljena, temveč zapostavljena. Radio Študent je seveda izjema.
A če so do svojega prostora prišle tudi najbolj nenavadne elektronske izpeljanke, zakaj se ne bi tako zgodilo tudi z resnično alternativo, ki jo imamo moč slišati na plošči Question of tolerance?. Mnogim je poslušanost in priljubljenost glasbe jasna, a si zatiskajo ušesa. Po krivici!
Različni izvajalci: Question of tolerance?
(leto izdaje 2002, založba Subkulturni azil)
Ocena: 4,5
