Genialni Ray Charles je v svojem življenju posnel mnogo duetov, a prav nikoli ni izdal plošče duetov. Žal je naneslo, da je plošča duetov hkrati tudi zadnja plošča Raya Charlesa, ki je junija letos podlegel bolezni v 74. letu starosti. Za seboj je pustil ogromno zavidanja vredne glasbe...
Leta 1957 je izdal svoj prvenec s preprostim naslovom Ray Charles in v petinštirideset let dolgi karieri nanizal vsaj toliko uradnih albumov, njegovo najbolj plodno in hkrati najkvalitetnejše obdobje pa je bilo nekje do konca šestdesetih, ko je skupaj s Samom Cookeom, Jackiejem Wilsonom in tudi Otisom Reddingom ter ostalimi oral ledino r & b ter soul glasbe.
In na koncu svoje kariere je okoli sebe zbral nekaj legend in nekaj tistih, ki bodo to še postali - Norah Jones (odlična izvedba skladbe Here we go again), Diana Krall (You don't know me), na zanesljivi poti med legende pa je tudi Bonnie Raitt, ki je z Rayem izvedla zelo bluesovsko odigrano Do I ever cross your mind?.
Med legende so že zapisani James Taylor (s pihali obogatena Sweet potato pie), Elton John (v znani Sorry seems to be the hardest word, ki je obogatena z godali in električno kitar), Natalie Cole (v zelo starem jazz stilu sta odpela Fever), Willie Nelson (s spremljavo orkestra in dvema odličnima glasovoma odpeta It was a very good year), B.B. King (v Sinner's prayer se izvrstno prepletata kitara in orgle) in v zaključku še Van Morrison (živa izvedba skladbe Crazy love).
In da ne bom komu storil krivice, naj omenim še Michaela McDonalda, nekdanjega člana The Doobie Brothers (zelo jazzovska izvedba Hey girl), Gladys Knight (v instrumentalno in vokalno odlično izvedeni Heaven help us all) in Johnnyja Mathisa (dva mojstra sta se združila v izvedbi Over the rainbow), ki so vsekakor pustili slišen pečat.
Plošča Genius loves company tako ponudi ogromno odličnih skladb in izvedb, žal pa ne ponudi ničesar novega, saj so se vsi udeleženi (oziroma povabljeni) glasbeniki nekako podredili Rayjevim željam in hkrati ostali zvesti svojemu glasbenemu izrazu. Hkrati je Ray Charles ves čas bolj v ozadju, glavno vlogo pa imajo gostje, nekateri z že večjim zvezdniškim statusom in večjim številom nagrad od njega samega, ki je bil mnogim vzornik in učitelj.
Kljub vsem je Ray na posnetkih prisoten ravno prav, da ne dobimo občutka, da gre za nekakšen "tribute" album, kariera pa je sklenjena na zelo zanimiv način ? kot bi Ray prenesel žezlo nekaterim mlajšim izvajalcem, tukaj imam v mislih predvsem najmlajši Norah Jones in Diano Krall.
V prihodnjih nekaj letih se bo žal dogajalo neizogibno ? našlo se bo mnogo skritih, neobjavljenih, pozabljenih in še kakšnih posnetkov iz bogate zapuščine Raya Charlesa, posnetih pa bo vsaj nekaj ?tribute? albumov in najbrž se bodo mnogi šele tedaj zavedli, koliko kvalitetne glasbe je Ray ustvaril in izdal za časa življenja in da je za razumevanje njegove kariere pomembna tudi pričujoča, zadnja plošča, ki jo je Ray zagotovo še želel izdati.
Ray Charles: Genius loves company
(leto izdaje 2004, založba EMI, distribucija Dallas)
Ocena: 4
