Rožmarinke so skupina, ki jo je velika večina spoznala na letošnji EMI, ko so se s skladbo Kliše uvrstile v sam vrh, nato so nastopile tudi na eni najboljših podelitev Viktorjev, sicer pa začetki njihovega delovanja segajo v leto 1994. In po desetih letih so izdale tudi svojo prvo ploščo...
Kvartet godal Rožmarin je sicer začel delovati že leta 1981, nato pa so Tina Krajnik, Monika Debelič (obe violina), Katja Krajnik (viola) in Petra Gačnik (violončelo) prevzele tradicijo in rahlo spremenile ime v Rožmarinke ter začele svojo glasbeno pot.
Vse štiri so končale Akademijo za glasbo v Ljubljani in se nato še izpopolnjevale po svetu in pri mojstrskih profesorjih klasične glasbe, sedaj pa poleg Rožmarink igrajo v orkestru Slovenske filharmonije(Petra), Simfoničnem orkestru RTV Slovenija (Katja in Tina) oziroma so učiteljice v glasbeni šoli (Monika).
Ob tem pa so sodelovale tudi s številnimi slovenskimi skupinami, kot so Siddharta, Katrinas, Buldožer, Sound Attack in glasbeniki, med katerimi ne smemo spregledati Vlada Kreslina, Andraža Hribarja in Darje Švajger. Najbolj tesno pa je njihovo delo zagotovo vezano na delo s skupino Silence, s katero tudi skupaj nastopajo.
Trinajst skladb na njihovem prvencu je zelo različnih, saj najdemo tako povsem klasične godalne skladbe (Poeme, Elegija, Dvom) in nekaj zanimivih priredb ljudskih napevov (izredna Mafrina, pa Fse kaj lazi, precej komorna Kje so tiste stezice, filmsko navdihnjena Pojdem u Rute in zanimiva izvedba Po jezeru).
Zanimivi sta tudi priredbi dveh zelo znanih skladb - Eleanor Rigby, ki je seveda delo The Beatles in čeprav gre za zelo klasično priredbo, je skladbo v vsej svoji polnosti zelo zanimivo poslušati brez vokalov, druga pa je tema iz risank o Pink Panterju Henryja Mancinija, kjer se v vrhuncu skladbe instrumenti zamenjajo in prepletejo.
Jalouise ima tango začetek, v drugi polovici pa bolj ljudski zvok, Cumana ima zelo teatralen uvod, sledi pa izredno poigravanje, ki so ga sposobni le resnični mojstri godalne obrti, izredna pa je tudi skladba Mrtvo listje, kjer se instrumenti pogosto odmikajo od izredno zanimive vodilne linije, prelom nekje na sredini je odličen, potem pa postane skladba še bolj dinamična.
No, na dodanem ploščku sta še dve najbolj znani skladbi iz repertoarja Rožmarink ? Kliše, ki so jo izvajale na EMI in pa skladba God Forsaken Country, ki je bila tema letošnjih Viktorjev. Obe skladbi sta ob vseh štirih inštrumentih še podloženi z nekaj elektronskimi ritmi, za katere sta poskrbela člana Silence, ki pa se, po slišanem na prvi plošči, h glasbi ne podata tako zelo, kot se je sprva zdelo, kljub temu, da gre za zelo kompaktno glasbeno celoto.
Skladbe na plošči so zelo kratke, v povprečju manj kot tri minute, kar je nekje standardna dolžina za popevko, vendar so vse skladbe izredno polne in v nobenem trenutku dolgočasne. Skladbi Kliše in God Forsaken Country sta sicer nekoliko modernejši, a še vedno ne zoprni ali neposlušljivi.
In če sem že ob komentarju EME zapisal, da je za slovensko popularno glasbo žalostno, da je bila daleč najboljša instrumentalna skladba, lahko temu pritrdim tudi po zadnjem, nadvse patetičnem in slaboumnem 27. Festivalu Melodij morja in sonca.
Rožmarinke, naj bodo klasično godalne ali instrumentalno nekoliko podprte, so zagotovo eno najprijetnejših presenečenj, kar smo jih v slovenski glasbi doživeli v zadnjih letih. Klasika, na izredno okusen in dopadljiv popularen način.
Rožmarinke: Rožmarinke
(leto izdaje 2004, založba Pat Kar Projekt, distribucija Menart)
Ocena: 4,5
