Vsake toliko se najde kakšen prav poseben glasbeni talent, za katerega sčasoma ni nihče prepričan, kaj je na njem tako zelo posebnega, a ga kljub vsemu vsi kujejo v zvezde. Morda ne sedaj, a čez nekaj let bo bržkone podobno veljalo tudi za Rufusa Wainwrighta.
Rufus Wainwright je pri trinajstih že nastopal po Kanadi in ZDA z družino in sorodniki v skupini The McGarrigle Sisters and Family, bil nominiran za kanadsko glasbeno nagrado Juno in kanadsko filmsko nagrado Genie ter v najstniških letih priznal homoseksualna nagnjenja.
Leta 1998 je izdal prvenec Rufus Wainwright, sodeloval pri glasbi za animirani film Shrek, leta 2001 izdal ploščo Poses ter naslednji dve leti predvsem veliko nastopal - solistično ali skupaj s Tori Amos.
In prišel je naslednji korak - leta 2003 je izdal ploščo Want One in lani še Want Two, ki pa je k nam priromala šele v teh mesecih. Producent na obeh ploščah je bil Marius deVries, ki je sodeloval že z Bjork, Madonno in Massive Attack, tokrat pa se je znašel ob povsem drugačnem glasbeniku in glasbenem stilu.
Rufus Wainwright je v prvi vrsti izjemen pevec z odličnim glasom, ki mi niso tuje niti operete in bolj klasično postavljeni instrumentalni aranžmaji, ki pa se vedno umaknejo nekoliko v ozadje, da glas pride še bolj v ospredje.
Seveda pa ima Rufus tudi izjemen smisel za pisanje besedil, mnogi pa bodo ob bogatih ali včasih minimalističnih aranžmajih ter nenavadnih temah pomisliti tudi The Velvet Underground, da pa Rufus stvari ne olepšuje, vam bodo povedali že naslovi Little Sister, This Love Affair, Gay Messiah, Old Whore's Diet, Coeur de Parisienne - Reprise d'Arletty, kjer se neusmiljeno sooča in bojuje z vsem in proti vsem.
In vendar - glasba Rufusa Wainwrighta vam utegne v nepravem trenutku popolnoma pokvariti dan. Dramatičnost in to pogosto pretirana in hkrati malce posiljena, že kar nenaravno čist glas, na trenutke zelo minimalistični aranžmaji in povsem nepričakovani ritmični in vokalni "odklopi", ki bodo marsikoga spomnili predvsem na Bjork.
Skratka, Want Two je plošča, ki vsekakor navduši in je zelo dodelana, kljub vsemu pa ni primerna za vsaka ušesa in nikakor za večkratno za poslušanje. Morda za ogrevanje, preden greste v gledališče ali opero ali pa pričakujete obisk kakšnih uglednih znancev, ki jih želite malce prevarati s svojim poznavanjem klasične glasbe. A v tem primeru pazite, da ne bodo komu ostala v ušesih besedila!
Rufus Wainwright: Want Two
(leto izdaje 2005, založba Geffen, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
