Pred časom sem bolj za svojo dušo kot karkoli drugega napisal članek o novi podobi skupine Sfiltrom. Napisan v jezi in besu, ker so Sfiltrom storili korak naprej in ostali zvesti sami sebi in svojim prepričanjem - tako osebnim kot glasbenim. Namreč - v glasbi je potrebno gledati naprej in treba je gledati široko!
Vrnimo se malo v preteklost. Skupina Sfiltrom je nastala na Gimnaziji Poljane in kaj kmalu svoj "dom" našla v slovitem KUD-u Franceta Prešerna v Trnovem. Neverjetno navdahnjena glasba, polna ritmičnih prelomov in raznovrstnosti in seveda glas, glas Brede Božič, ki je podiral vse prepreke in meje.
Leta 1999 so nato izdali dolgo pričakovani prvenec Otroci bogov, ki je bil poln mojstrovin - Barve, Gozdovi, Bajkalsko jezero, Umetni raj in še in še. Nastopili so kot predskupina Jethro Tull v Hali Tivoli, zasedli tudi oder Rock Otočca, priredili nepozaben večer v Orto klubu, se pojavili v Izštekanih Jureta Longyke, posneli televizijski koncert in seveda odigrali še celo vrsto koncertov.
In potem? Potem so Sfiltrom za nekaj časa izginili z odrov, dokler ni v javnost pricurljala novica, da je skupino zaradi kreativnih nesoglasij zapustila pevka Breda Božič. Za oboževalce je bil to pravi šok! Februarja lansko leto so se Sfiltrom v Orto klubu prvič predstavili z novo pevko - Diano Filipović. Z glasom, za katerega smo bili prepričani, da bo dostojno nadomestil Bredinega. Poleti so odigrali še tradicionalni koncert na Trnfestu, kjer pa vse ni bilo, kot bi moralo biti in skupina se je znova umaknila.
Boštjan Narat (kitara) in Robert Rebolj (bobni) sta konec lanskega leta izdala ploščo z etno skupino Katalena in mnogi so bili prepričani, da so Sfiltrom zgodovina. A ni bilo tako! Na TV zaslone je prišel njihov video izdelek za skladbo Tek, ki je nastal pod režisersko taktirko Tomaža Štrucla in ki je presenetil vse. Sam video kot video je bil odličen, kot je skupina pokazala že z izdelkoma za skladbi Gozdovi in Umetni raj, sama skladba pa več kot konkreten odmik od prepoznavnega Sfiltrom zvoka. Zamolkel vokal, precej elektronsko navdahnjena instrumentalna podlaga ...
Kaj se je zgodilo s Sfiltrom? Nič, storili so korak naprej!
Nato je nekje spomladi končno izšla tudi druga plošča, ki je bila morda še bolj nestrpno pričakovana od prve. Brez uradnega naslova, s podnaslovom Nekoč boš srce Ljubljane. Z mnogimi znanimi skladbami, ki jih je prepevala že Breda in z nekaj novimi stvaritvami. Prvo, kar človeku pade v oči, je izvrsten ovitek za ploščo, kjer je predstavljenih nekaj arhitekturnih detajlov Ljubljane v kombinaciji s človeškimi telesi. Čista petica za oblikovanje!
Producent albuma je bil Peter Penko, ob že omenjenih Boštjanu Naratu, Robertu Rebolju in Diani Filipović sta v skupini tudi Marko Klemenčič (klaviature) in Jaka Jarc (bas kitara). No, slednji je pred kratkim zapustil skupino, ki išče novega basista in upajmo, da jih bomo lahko kmalu videli tudi v živo.
Ploščo odpre predelava tradicionalne ciganske Ušti, ušti babo, ki je bila od nekdaj zaščitni znak koncertov Sfiltrom. Izjemen kitarski uvod, prepričljivo petje, orgelski solo in pa efekten zaključek, kot smo jih bili vajeni. Brez pravega oddiha naša ušesa poboža Balada o grobarju z zanimivimi spremljevalnimi (moškimi) vokali in instrumentalno podlago, kjer imajo večjo moč znova klaviature, za katerimi sedi Marko Klemenčič. Vsekakor pa gre za eno tistih skladb, ki prepriča z besedilom, z vzdušjem in glasbo. Utegne se zgoditi, da se boste znašli v kakšnem zakletem dvorcu, obkoljeni s čarovnicami, starimi črnimi kotli, duhovi, grobarji, med pajčevinami? zares prepričljivo.
Pri skladbi Nekoč boš srce Ljubljane ne moremo mimo izvrstnega besedila in doživetega Dianinega petja ter klasične Sfiltrom glasbe. Zmes bobnov, činel, klaviatur, basov, seveda kitar in predvsem vokala. Mirni, melanholični zvoki se pomešajo z besnečim heavy metalskim drvenjem in se znova skrijejo ter le še naraščajo do kitarskega vložka in krog se začne znova.
Eden koncertnih favoritov je vsekakor tudi Rdeča raketa, ki ima že na plošči tolikšno moč, da boste obsedeli na stolu in nemo zrli v stereo sistem. Skupina še enkrat več dokaže, da znajo izvrstno odigrati tisto, o čemer pojejo. Pa naj je to karkoli - s pomočjo besedila boste slišali in zaradi glasbe tudi čutili in videli.
Med tiste bolj zahtevne in za misli nekoliko napornejše skladbe sodi skoraj deset minutna mojstrovina The rhyme of the ancient mariner. Sprva zgolj bobni in klaviature v vsej odličnosti, seveda nadgrajeno z zelo razločnim in odločnim petjem angleškega besedila, nato pa začneta v zvočno sliko precej besno posegati tudi bas in električna kitara. Vse do glasbenega orgazma!
Pod naslednji predstavljeni skladbi se je kot avtor besedila in glasbe v celoti podpisal klaviaturist Marko Klemenčič in se pokazal v zelo sijoči luči izjemnega avtorja. Tiho, tiše po vsem tem služi kot oddih. Odpeta zgolj ob spremljavi klavirja in s kristalno čistim glasom.
Prav imeniten pa je uvod v skladbo Vlatko s prav plemensko odigranimi bobni in izvrstnim petjem, kjer Diana pokaže ves svoj razkošni talent. Odkrito in priznano spogledovanje z zapuščino Leb i sol oziroma Vlatka Stefanovskega, kar pa skladbi ali skupini ne jemlje priznanja za še en glasbeni vrhunec. Čisto mojstrstvo!
Sledi že omenjena Tek, ki bolj kot z glasbo, ki je edini resni odmik od prepoznavnega zvoka skupine, razoroži z besedilom. Morda ne boste začutili teka, ampak bolj beg ... iz neke depresivne ujetosti in zapuščenosti, ki vam jih utegne pričarati glasba.
Med starejše skladbe sodi tudi Časa imam dovolj, ki spominja na skladbe s prvenca - prefinjeni bobni, akustična (ali morda mandolina?!) in električna kitara, zanimiv ritem, življenjsko besedilo in izvrstni prelomi znotraj skladbe.
Skoraj enajst minut pa traja Ko glasba postane hrup, ki osupne že z naslovom. Izredno kompleksna skladba, kjer si instrumenti kar podajajo vlogo vodilnega instrumenta in se venomer združujejo in prepletajo v mnogokrat nedojemljivo celoto - glasbo.
Ploščo zaključi Moj zadnji protinapad z zelo udarnim in ritmično izstopajočim refrenom in značilnimi kitarami ter tistim enkratnim šarmom, ki skupino in njeno glasbo dela tako zelo unikatno in posebno.
V Izštekanih je Jure Longyka ob gostovanju skupine dejal, da je njihova glasba čisti užitek. Še vedno je tako in upajmo, da bo tako tudi ostalo. Veselimo se prihajajočih koncertov in zaželimo si, da bodo tudi na tretji plošči storili še en korak naprej. Njihovi koraki niso le stopicljanje, temveč konkretni koraki ponosa, ki za mnoge slovenske skupine predstavljajo velikanske poskoke.
