Potem, ko smo obljubo za ploščo 10. letnik slišali že lani februarja v oddaji Izštekani, je po nekajmesečnem prelaganju plošča, s katero je skupina Srečna Mladina zaznamovala desetletnico obstoja, 28. junija, končno izšla. Plošča je bila težko, težko pričakovana in že sedaj lahko napišem, da se je čakanje izplačalo...
V času snemanja plošče je bil v skupin poleg Vlada Mihajloviča, Tima Kostrevca, Petra Dekleve in Andreja Zavašnika tudi basist Anže Langus, ki pa je skupino kmalu zatem zaradi preobilice dela zapustil, tako da je z njimi sedaj Gašper Gantar, ki na koncertih deluje zelo suvereno, da ne napišem superiorno (zamenjati Dagija pač ni mačji kašelj).
Na plošči boste našli sedem skladb in tisti, ki ste zvesti obiskovalci njihovih koncertov, večino najbrž poznate, prav poseben posladek pa je odličen dokumentarec o desetletju skupine, vse od prazačetkov leta 1993 pa do lanskega oktobra, ko je skupina krenila na mini turnejo po bivši Jugoslaviji in so že začeli s snemanjem plošče 10. letnik.
In kaj nam 10. letnik prinaša? Plošča se začne s skladbo Bob'Street (v izvirniku sicer Bond Street), izvrstno instrumentalno temo, ki se začne s klaviaturami, nato pa se nadaljuje predvsem s saksofonom, v katerega seveda piha Tim Kostrevc.
Tudi A Taste of Money (v izvirniku A Taste of Honey) postaja koncertna klasika, studijski uvod močno spomni na The house of the rising sun, sicer pa sem se spomnil tudi na slavnega skladatelja filmske glasbe (še posebej za špageti westerne) Ennija Morriconeja. Znova izvrstna instrumentalna reč, kjer se prepletata predvsem kitara (Peter Dekleva) in znova saksofon, sliši pa se tudi ogromno bobnarskih prehodov (Andrej Zavašnik).
Simpatico (originalno Sono un Simpatico) je, čisto zares, italijanska pesem iz druge polovice šestdesetih, ki je odpeta na zelo doživet način, večina glasbe je kitarske, vmes pa se prepletajo tudi orgle. Simpatično...
Ena tistih pesmi, ki jih že po prvem poslušanju lep čas ne boste spravili iz glave, je vsekakor To so bobri (gre za instrumentalno temo iz ene najboljših slovenskih komedij To so Gadje). Zelo enostaven ritem, znova se mešajo kitara (seveda je treba omeniti tudi Vlada Mihajloviča) in klaviature, ki imajo na nekaterih mestih tisti simpatični starinski zvok, vso zadevo pa močno popestri tudi saksofon.
Sledi prva znana reč, čeprav gre za predelavo njihove uspešnice Pop-Muzik z zadnje plošče Srečna Mladina., ki so jo naslovili Pop Muzik Pop. Mnogo bolj lahkotna izvedba, kjer imajo kitare zelo prefinjen jazzy zvok, vse skupaj pa se zaključi z zabavnim skupinskim prepevanjem refrena, ki vsaj na koncertih vedno poskrbi za dobro voljo (kdo ve, če se ni snemanje zavleklo prav zaradi tega?!).
Skladba SuperBob je povsem nova zadeva, gre pa za priredbo skladbe, ki naj bi se našla na naslednji plošči Srečne Mladine, ki je na ovitku napovedana za leto 2006. Skladba se znova začne s špageti western navdihom, veliko je tudi žvižganja in bojnih vzklikov, nato pa pobudo prevzame akustična kitara.
Skladba se v nadaljevanju lepo razvija, zvok bogatijo predvsem bobni in še posebej saksofon. Proti koncu postaja skladba vse bolj pestra in raznolika, instrumenti se lepo prepletajo in kljub raznovrstnosti tvorijo zelo homogeno celoto.
In še zaključek, znova predelava oziroma PVM remix skladbe Ttr.Ttr.Ttr., kjer ob spremenjeni glasbeni podlagi (spominja na predelave Siddharte ali Shyam) slišimo le vokal in pa saksofon, ki seveda vseskozi tvori uvodno melodijo.
S tem pa se recenzija še ne konča. Še posebej je treba omeniti ovitek plošče, ki je nekaj najboljšega, kar sem videl v vseh teh letih in kar imam v široki zbirki plošč. Sedem skladb, sedem zabavnih nalog, recikliran papir, dodan prav poseben spominski svinčnik? nalog pa ne bom razlagal, saj morate to videti na lastne oči! In verjemite - zabavali se boste, vsaj tako kot ob poslušanju plošče!
In še film? arhivski posnetki iz leta 1993, ko je Srečna Mladina nastala in edini, ki je v skupini ostal, je kitarist in pevec Vlado Mihajlovič. Izvedeli boste, kaj (če sploh kaj) ima Srečna Mladina skupnega s Pop Design, kako sta v skupino prišla Tomi Demšer (basist, ki ga je 2002, zamenjal prav Anže Langus) in Andrej Zavašnik in kako so leta 1995 postali eko alter band.
Prav tega leta so se odpravili snemat svoj prvi album Tenstan krumpir je kul in na snemanje so povabili Tima Kostrevca, ki naj bi saksofon odigral le na skladbi ali dveh, pa je bil tako dober in zanimiv, da je kar ostal.
Sledi zelo zanimivo obdobje, ko v skupino kot pevec pride Dado Sheik, ki naj bi odrapal kakšno besedilo na heavy metal podlago, a ravno tako ostane in prinese v skupino številne nove ideje, tako kot tudi Peter Dekleva, ki na plošči Đa Balkan Rasa sicer zgolj gostuje, vendar s svojim bogatim glasbenim izrazoslovjem že postane nenadomestljiv.
Leta 1999 skupina že začne pripravljati nove skladbe, ki naj bi izšle pod naslovom Commercial Production, vendar se v skupini čuti razkol, saj je Dado želel glasbo nekoliko umiriti in jo predrugačiti v nekaj, kar bi žanrsko znova zelo težko opredelili. Edini izhod, da bi skupina normalno delovala, je bil Dadotov odhod, ki pa kljub vsemu ostaja ponosen, da je bil del Srečne Mladine.
Začne se delo na plošči Srečna Mladina., kjer je prišlo do eksplozije idej vseh članov skupine, na obzorju pa so bile že nove težave. Leta 2002, ko je plošča že izšla in je skupina celo odigrala nekaj promocijskih koncertov, skupino zaradi družinskih obveznosti zapusti karizmatični Tomi Demšer, njegovo mesto pa zapolni Anže Langus.
Vse ostalo je stvar tako bližnje preteklosti, s katero ste najbrž seznanjeni, prav zanimivo pa je mnenje Anžeta Langusa, kije oktobra dejal, da bo zagotovo ostal v zasedbi, kar pa se je do izida plošče žal spremenilo. Nikakor ne moremo niti mimo zaključnih misli, da člani Srečne Mladine glasbo ustvarjajo zato, ker jim je všeč in ker jim tako ni potrebno vsakič znova igrati enih in istih stvari.
In če imate po prebranem občutek, da o Srečni Mladini veste takorekoč vse, se motite. V filmu je povedanega še veliko zanimivega, moč je videti številne zgodovinske posnetke nastopov in še nekaj izjav, ki le dokazujejo, kako zanimiva skupina so Srečna Mladina bili in so.
Žal mi je, da na plošči ni še kakšna skladba več, a nič ne de, saj je tudi teh sedem skladb več kot odličnih. Zdi se mi zanimivo, da Srečne Mladine v desetih letih obstoja niso sprejeli niti kritiki in tudi občinstvo je še precej rezervirano. Zaslužijo si pozornost in spoštovanje in upam, da bomo čez slabih deset let spremljali nov zanimiv dokumentarec o tem, kako se je njihova kariera po burnih desetih letih šele razcvetela.
Foto (c) Embrio (fotografije iz nikoli objavljenega foto sessiona med snemanjem plošče - prav te katere recenzijo pravkar berete, op. u.).
Srečna Mladina: 10. letnik
(leto izdaje 2004, založba Streetz 100, distribucija Dallas)
Ocena: 5
