Spet smo v sedlu, gremo naprej. Kljub temu, da so jih poimenovali že za "Strolling Bones" (okostnjaki na sprehodu) se Rollingi ne dajo. Prav danes bodo namreč praznovali 40 let delovanja. Pred štirimi dekadami so namreč v londonskemu klubu Marquee prvič nastopili za borih 25 funtov. In štiri desetletja kasneje se bodo še enkrat podali na turnejo, ki bo sigurno spet spektakularna.
O Stonesih zna veliko povedati DJ Tommy Vance, ki jih je spremljal na prvi ameriški turneji v 60-ih, ki vse zasluge za obstanek benda pripisuje Micku Jaggerju -- okej, je res frontmen in odličen lider, ampak brez ostalih se ne bi svaljkal na sceni štirideset let - še posebej brez "počasnega" Keitha Richardsa, ki je skupaj z njim soavtor večine uspešnic.
Je pa res, kar trdi Tommy, da je vedno znal narediti fantastičen rokenrol cirus. Tudi to se strinjamo, da je na turnejah še zmeraj polno adrenalina - in cvenka, se ve. Še bolj je direkten pop biografist Ray Connoly: "Od samega začetka so Stonesi razumeli pomembnost marketinga. Mick Jagger pa ni samo cenil vloge band managementa, ampak tudi menedžmenta znamke."
Res je, Džegerjev jezik je postal zaščitni znak, Richardsovo zviranje za kitaro znamke Fender Telecaster prav tako, Charlie Watts na bobnih je prav družinsko zadržan že zadnjih ... errr ... štirideset let, Ron Wood, ki je zamenjal Micka Taylorja (le ta pa v bazenu utopljenega Briana Jonesa) pa s svojo pojavo in ruganjem Richardsu prav dobro dopolnjuje celoto. Odkar jo je podurhal basist Bill Wyman (ni se mu dalo več) je na odru za basom bolj pestro, Bill se je namreč raje držal ob strani - kot da bi z Charliejem tvorila mirno ritem sekcijo.
Če hočete izvedeti, kakšnen je pravi rokenrol direndaj si preberite kakšno biografijo Rollingov (na AMG-ju, recimo), več informacij o dotični temi pa najdete na Yahooju. Ajd.
