Ali je nova plošča projekta Stero MC's huda, dobra, pikantna, dolgočasna ali ne al' je. Južno londonski pogon Stereo Mc's jo je pripravljal celih 9 let. Ne, ne, le pogojno 9, saj je brixtonsko elektro-pop moštvo zelo intenzivno nastopalo po planetu Zemlji kar nekaj sezon. Po silovitem uspehu popevke Connected, ki se je, mimogrede, odlično prodajala tudi v reklamne/propagandne namene. Če bi se kdorkoli od plemenitih, nadarjenih in hiperproduktivnih glasbenih avtorjev zavedal kako fantastičen sinonim bo v času mobilno-telefoničnega buma postal ta naslov, bi bilo popevk na to temo bržčas še več.
A je tudi tako pač prav. Eni in edinii so zaslužili in potem zaslužili še več. Leta 1992 so dobili tudi Brit nagrado za najboljši single in najboljši album in za najboljši band - mensezdi- tudi. Tako si lahko res privoščiš poštene počitnice in sladko brezdelje. Stereo MC's so torej v času neaktivnosti delovali po teh načelih.
Rob B priznava: "Res je, da malo nismo vedeli, kaj naj točno počnemo. No, potem pa smo se le odločili, dase znova lotimo glasbe, saj je to naša edina prav domača disciplina, a ne?"
Da pa ne bo kdo misli, da so Stereo Mc's šele od 1992. Nak. Leta 1990 sta Rob Birch in Nick The Head Hallam po nekaj dokaj uspešnih 12-inčih izdala že drugi album za svoj matičen nov lejbl Gee Street, ki je šel v naročje znamke 4th & Broadway, ta pa je spadal pod Island, danes Universal, z naslovom Supernatural. Plata je bila velik šus, saj je s svojim funk bluesom soupadala s tedanjo furko okrog mega trenda being maximum funky. S te plate so znamenite kar štiri teme. I'm A Believer, Elevate My Mind Lost In Music in Early In The Morning (kadilska terminologija, a?). Da o petem fantastikus elementu niti ne govorimo/pišemo ... ali pač. Komad Smokin' With The Motherman je prav res ultra legendaren. Njegova struktura je jako simpl'. Na en dober vzorčen beat legendarni funkyjaš (ob Georgeu Clintonu daleč največja funk faca) Afrika Baby Bambaata čist zakajen, ampak čist-čist nakajen, po mojem globokem prepričanju temelječem na dolgoletnih green-peace izkušnjah, tako zelo, da komaj odpira usta, medtem ko vek že zdavnaj ne more dvigniti nad očesna-mu zrkla, neki bluzi in pripoveduje in se hihita kar tja v tri krasne, kako je on kul Stereo Mc's, pa kako je frend z Red hot Chili Peppers in Soul II Soul, pa take totalne nebuloze ("... I'm on the vibe and shit..."). Komad je tako grotesken, da se težko opiše ... ha, ha.
Dodal bi le še to, da je tisti čas pomenil pravo prelomnico v muzičnem pop diskurzu, saj moramo razumeti, da so se ravno iz podbonih izdelkov kasneje napajali tudi samplerji stotine reperjev in podobne scene ... Tolk za by-the-way.
Še neki. Pred termi leti je berlinska znamka K7 v svojo serijo izdaj DJ-Kicks uvrstila tudi en mix, ki so ga podpisali Stereo Mc's. Stvar je tako zelo nedomislena in komaj vredna pozornosti, da je bilo že čutit, da je z njimivsega ustvarjalnega konec. Kompilacijo od povsod pobranih up-lifting funkov in trip-hopov je bila (bolj kot ne) miloščina njihovih starih oboževalcev ... se mi dozdeva.
Stereo Mc's so tačas na krajšem obhodu evropskih odrov, tudi festivalskih in prav nič ne bi bilo narobe, če bi enkrat npr. oktobra prišli kakšen g skadit tudi semkaj, ne.
Nova plošča ... (spet) narejena po značilnem kopitu - Deep Down & Dirty je suveren in zabaven funky tobogan, komadi stojijo, so produkcijsko udarni, hkrati pa malenkostno undergroundizirani, se reče, malo zapackani, tako da res izzvenijo kot cool stuff. Lahko pa imamo Deep Down & Dirty dobro in všečno tudi zaradi dveh simbolnih factov. Prvi je še vedno zadetostno-Kinski-like pogled iz presušene face frontmana Roba B, drugi pa je ta velika sreča, da Stereo Mc's enostavno albumov niso izdajali bolj pogosto. Z razlogom. Tko je treba.
Stereo MC's: Deep, Down & Dirty
(leto izdaje 2001; založba: Universal; distrubucija Multimedia records).
Ocena: 4,5
