The Charlatans niso novo ime na glasbeni sceni, saj delujejo že od leta 1989 in v Veliki Britaniji veljajo za odrešenike klasičnega britanskega rocka. Sprva so jih vsi primerjali z The Stone Roses, vendar so oni v sodoben rock zvok vnesli tudi nekaj psihadeličnosti šestdesetih in zagotovo uspeli tudi zaradi tega.
Njihov prvenec je izšel leta 1990, naslovljen pa je bil Some friendly, ki se je zavihtel na prvo mesto britanske lestvice, zvok skupine pa je bil zaznamovan s Hammond orglami Roba Collinsa, ki se je tragično ponesrečil leta 1996, le leto potem, ko je že skoraj pozabljeni skupini uspel veliki povratek na sceno s ploščo The Charlatans.
No, skupina je nato nadaljevala kot kvartet, zadnjo ploščo Up at the lake pa so znova posneli kot kvintet - Martin Blunt igra bas, Jon Brookes bobne in tolkala, Tim Burgess je pevec, Mark Collins igra kitaro, Tony Rogers pa igra na Hammond orgle. Prvi trije so v skupini že od začetka, Rogers je nadomestil Collinsa, prvotnega kitarista Jona Bakerja pa je že po prvi plošči in nekaj uspešnih nastopih nadomestil Mark Collins.
Glasba na plošči je precej različna ? naslovna Up at the lake je zelo kitarska, z razmeroma preprostim ritmom in vseskozi naslonjena na isti kitarski riff, As I watch you in disbelief je recimo izredno dinamična, brez pravega kitarskega riffa, a zato izredno zanimiva v refrenu, ko je slišati tudi precej back vokalov, pa tudi kitara je odigrana na zanimiv način.
Feeling the pressure mi ni bila posebej všeč, saj ima nekaj elektronskega pridiha, ki za njihov zvok ni značilen,kaj šele običajen, postane pa proti koncu bolj udarna, vendar najbrž najslabša na plošči. Cry yourself to sleep se začne s klavirjem in je nekolika počasnejša, zanimiva pa je predvsem takrat, ko se združi več vokalov, solo kitara pa deluje nekoliko bolj garažno in zanimivo popestri klavir.
Bona Fide treasure ima mnogo več bobnov in je tudi zaradi tega nekoliko bolj poskočna, zvok orgel zelo spomni na šestdeseta, vokal ne deluje povsem prepričljivo v vseh delih skladbe, znova pa skladba vsebuje zanimiv kitarski solo. High up your tree me je v klavirskem uvodu spomnila na svetlejše zadeve Depeche Mode, nato pa se razvije v odlično kitarsko skladbo s prepričljivim refrenom in obilo prehodov med bobni in bas kitaro.
Tudi Blue for you je zelo všečna skladba, z odličnim kitarskim uvodom, orgle vnesejo še nekaj več dinamičnosti, zanimiv pa je tudi skoraj izključno vokalni zaključek. Loving you is easy je za spremembo odpel Tony Rogers, kar daje skladbe drugačen zvok, vendar pa kombinacija orgel in kitar že postane rahlo predvidljiva.
Try again today je ena tistih skladb, za katero hitro začutiš, da bo uspešnica, saj ima izredno speven refren, ki je izdatno podprt s kitarami, Apples and Oranges pa je "dvolična" skladba, saj prehaja iz lahkotnega (slišijo se predvsem orgle in back vokali) v dinamično (vsi instrumenti), zaključek pa je zelo kitarski.
Zaključek je kar malce preveč nežen, saj skladba Dead love sloni predvsem na akustični kitari in nežnemu vokalu, tudi orgle so tokrat potisnjene nekoliko bolj v ozadje. Bolj zanimiv zaključek bi zagotovo potrdil dober vtis, ki ga je glasba sicer ustvarila skozi celotno poslušanje.
Besedila bi težko označili za kaj posebnega ali prelomnega, dokaj običajna besedila o življenju in ljubezni, ki pa nimajo nekih klasičnih rim in pretirane patetike. Kot se za rock tudi spodobi! The Charlatans v svoji glasbi sicer ne ponujajo nič pretirano novega, kljub temu pa odstopajo od standardne britanske scene z nekoliko bolj starinskim pristopom k rocku. Priporočljivo, če so vam Radiohead preveč zateženi in Coldplay preveč melanholični, sicer pa primerno za vsak trenutek.
The Charlatans: Up at the lake
(leto izdaje 2004, založba Universal-MCA, distribucija Multimedia)
Ocena: 4
