Znova bom pisal o zasedbi, ki je pri nas relativno neznana, čeprav imam občutek, da se bo to kaj kmalu zgodilo in da bodo tudi The Datsuns stopili na pot, po kateri že zelo uspešno hodijo npr. Jet, The Hives, The White Stripes in še mnoge druge skupine, ki so rock'n'rollu vrnile bolj garažen značaj.
Zgodovina te novozelandske rock'n'roll zasedbe sega v leto 1996, ko so se vsi štirje člani srečali na šoli v Cambridgeu in ustanovili zasedbo Trinket. Trinket so leta 1997 na lokalni radijski postaji zmagali na tekmovanju Battle of the bands in naslednje leto že kot The Datsuns zmagali še enkrat.
Potem so začeli izdajati singl plošče, vse zgolj kot vinilne izdaje in pri lastni založbi, hkrati pa so nabirali odrsko kilometrino, sloveli pa so kot skupina, ki je na odru podobno divja kot legendarni The Who. Nato so jih odkrili v Avstraliji, samo so se odpravili v London in obnoreli tamkajšnje klube in kritike ter posledično tudi založbe.
Na koncu so podpisali za založbo V2 in leta 2002 izdali prvenec s preprostim naslovom The Datsuns. Njihovo glasbo so že tedaj mnogi primerjali z rockom oziroma rock'n'rollom zgodnjih sedemdesetih - Thin Lizzy, Bad Company, tudi Led Zeppelin in Deep Purple ter AC/DC in MC 5.
In The Datsuns nadaljujejo v takšnem stilu. Skupino sestavljajo Matt (bobni, vokal), Phil (kitara, vokal), Dolf (bas, vokal) in Christian (kitara, klaviature, vokal), po dobro znanem vzoru se vsi pišejo Datsun, zelo znano pa je tudi ime producenta ? John Paul Jones (basist in klaviaturist Led Zeppelin).
Skladbe so si sicer precej podobne ? vse skupaj se vedno začne s kitarskim riffom, ki pa se skozi skladbe ne ponavljajo in to je odlično. Potem sta možni dve kombinaciji ? ali gre za izredno garažen zvok s precej hitrim ritmom in malce kričečim vokalom ali pa pevec poje krajše verze na riffe, ki se v obeh primerih stopnjujejo do solo dela.
Kot sem že omenil, vokal večkrat deluje preveč kričeče ? podobno kot tudi pri Jet ? in ne vem, kako vse skupaj zveni v živo, upam pa, da bom lahko v bližnji prihodnosti to preveril. Na plošči sicer najdemo dve izjemi, ko je vokal izredno čist in tudi zvok skladbe je drugačen. V What I've lost kitara celo malce surfersko "čivka", glas pa je nekoliko globlji, v You can't find me pa ob nekoliko slišnejši bas kitari slišimo tudi ženske back vokale, kitarski solo pa je nekoliko bolj lebdeč.
Zanimivi sta tudi skladbi Lucille, kjer vokal tudi ritmično nekoliko odstopa, solo vložek pa spominja na tiste, ki sta jih pri Deep Purple izvajala Gillan in Blackmore, ko sta drug drugega izzivala. I got no words je najdaljša skladba na plošči, zgrajena na nekoliko bolj funky riffih in z nekaj več popačenosti, se pa po solo delu nadaljuje v instrumentalni popolnosti.
Plošča in glasba a href="http://www.thedatsuns.com" target="_blank">The Datsuns bo navdušila in očarala vse tiste, ki vam ni mar za sodobno produkcijo in vse mogoče prizvoke v glasbi, temveč vam je pri srcu prvinski, garažni, energični in predvsem iskreni rock'n'roll. Vsekakor pa fantje še niso povedali zadnje besede in prepričan sem, da bomo njihov najboljši izdelek še dočakali, do takrat pa prisluhnite glasbi z obeh že izdanih plošč.
The Datsuns: Outta Sight / Outta mind
(leto izdaje 2004, založba V2, distribucija Dallas)
Ocena: 4,5
