Skupina The Gipsy Kings je večini glasbenih poslušalcev dobro znana po svoji ljubezni do flamenco glasbe, posledično seveda po odličnih kitarah in zanimivem, nekoliko raskavem vokalu. V svoji petindvajset let dolgi karieri so posneli trinajst albumov in se z zadnjim vrnili h koreninam.
Skupino sta leta 1979 v Franciji ustanovila brata Nicolas in Andre Reyes, sinova legendarnega kitarista Joseja Reyesa, ki se jima je pridružil še brat Canut in pa bratranci Paco, Tonino in Diego Baliardo, sinovi Manitasa de Plata. V letih sta se jim pridružila še Pablo in Patchai Reyes, zanje pa je bilo najpomembneje predvsem sodelovanje s producentom Claudeom Martinezom, ki jim je v drugi polovici osemdesetih pokazal pot k uspehu.
Skupina je sprva nastopala kot Los Reyes, zaradi ciganskega načina življenja pa so prevzeli ime The Gipsy Kings, posneli dve plošči, ki pa sta šla mimo kritikov in poslušalcev. Potem je prišel že omenjeni producent Martinez in leta 1987 so svetu predstavili eno največjih uspešnic Bamboleo.
Zagovorniki klasične flamenco glasbe so se jih odrekli, saj so se začeli odkrito spogledovati tudi z drugimi glasbenimi zvrstmi, kar je v devetdesetih pripeljalo celo do uporabe syntha in elektronske podlage v glasbi. Takrat so se jih odrekli skoraj vsi in The Gipsy Kings so, na srečo, spoznali, da je čas za povratek k bazičnemu. In nastala je plošča Roots.
Na plošči slišimo predvsem tisto, kar je skupino krasilo že na začetku njihove kariere - zanimivo in raznovrstno ter seveda virtuozno igranje na flamenco kitaro Tonina Baliarda in hrapavi glas Nicolasa Reyesa.
Na plošči slišimo nekaj bolj otožnih pesmi, v katerih pa se prelivajo čustva in smo priče zares doživeti interpretaciji besedil ? Legende, Fandango s Patchaijem Reyesom v glavni vlogi in nekoliko bolj bikoborskim vzdušjem, pa Soledad, kjer čustva kar kipijo iz zvočnikov.
Seveda imamo po drugi strani opraviti z večino dinamičnih in instrumentalno precej pestrih pesmi, kjer svojo vlogo opravi predvsem kitara ? naj bo klasično akustična ali pač tradicionalna flamenco kitara. Aven Aven, pa Como Siento Yo z zanimivim back vokalom Andreya Reyesa in izvrstno bas kitaro, podobni sta tudi Amigo in Boogie, Como Ayer je izredno živahna, a ima zelo lahkoten feeling, ob katerem si zlahka predstavljate ples na Copacabani, na stare čase pa spomni tudi pesem Hermanos.
Priložnost imamo slišati tudi nekaj popolnoma instrumentalnih tem, kjer so ene nekoliko bolj otožne, druge pač bolj vesele ? Bolerias je polna kitarskih prepletov, v Tarantas slišimo nekaj več klasične kitare, Nuages je izredno umirjena, a skladba zelo lepo teče, v skladbi Tampa pa slišimo razgibane zvoke in zelo nizke tone kitare.
Morda najboljša je prav zadnja skladba ? Petite Noya, ki je tako instrumentalno kot vokalno izredno bogata in pestra, zelo temperamentna, v instrumentalni podlagi pa slišimo celo harmoniko. Ena tistih, ki jo ne morete spraviti iz glave, ko jo enkrat slišite in ob kateri se vam toži po poletju.
Ne gre spregledati niti priloženega DVD-ja, na katerem lahko gledalec še bolje vidi, kako je nastajala plošča Roots, saj vidimo in slišimo nekaj posnetkov, izjav udeležencev in producenta, vse pa je bilo posneto v stavbi, kjer so The Gipsy Kings snemali ploščo.
Za ploščo Roots bi bilo krivično reči, da je ena najboljših, kar jih je skupina ustvarila in njeno pravo vrednost bodo pokazale šele naslednje plošče, ki bodo dokazale, če so se The Gipsy Kings zares vrnili h koreninam ali pa so želeli tako le znova prepričati stare privržence in si pridobiti nekaj novih.
The Gipsy Kings: Roots
(leto izdaje 2004, založba SINE, distribucija Menart)
Ocena: 4
