The Hives so še ena v vrsti skupin, ki so izkoristile revival nekoliko bolj garažno obarvanega rock'n'rolla in kot meteor zasloveli v začetku 21. stoletja, kljub temu, da so začeli igrati in nastopati že daljnega leta 1993. In kaj je še nenavadnega pri njih? Vsekakor to, da prihajajo iz Švedske, kjer je bil zadnjih dvajset let mnogo bolj ukoreninjen pop.
The Hives so Vigilante Carlstroem, Dr. Matt Destruction, Chris Dangerous, Howlin' Pelle Almqvist in Nicholaus Arson, vedno nastopajo v izbranih oblačilih in imajo za seboj že nekaj izdaj - EP Oh, Lord! When? How?, Barely Legal, EP A.K.A. I-D-I-O-T, Veni Vidi Vicious in nato zbirko skladb Your New Favourite Band, s katero so pravzaprav opozorili nase.
In po dveh letih se poskočni, dinamični in energični kvintet vrača s ploščo Tyrannosaurus Hives, na kateri postrežejo z dvanajstimi skladbami, v katerih slišimo predvsem obilo kitar oziroma kitarskih riffov, vedno malce hreščeč glas in... Žal nič drugega, nič posebnega!
Prva skladba, ki opozori je hkrati tudi prva skladba, s katero so The Hives znova opozorili nase, gre pa za skladbo Walk idiot walk, ki tako lepo sede v uho predvsem zaradi tega, ker je zasnovana na riffih Can't explain legendarnih The Who. Kitare so nekoliko bolj izrazite, v nekaterih delih spomnijo tudi na Seven nation army The White Stripes, začetna dinamičnost pa prekmalu popusti in skladba pusti vtis razvlečenosti.
Zanimiva je tudi A little more for little you, ki je sicer precej hreščeča, a ima zanimiv ritmičen prelom, očiten ska naboj in pa precej back vokalov, ki skladbo prijetno popestrijo. Morda najboljša je skladba Diabolic scheme, ki vsebuje godalski vložek in je kar nekoliko bluesovska, ima zelo zanimiv prelom in surfersko "čivkajočo" kitaro.
Izredno nenavadna je skladba Love in plaster, ki je polna elektronskih prizvokov in je vse do refrena zasnovana na istem in zelo enoličnem refrenu, ob refrenu in v še nekaterih delih pa skladba instrumentalno dobesedno zblazni.
V spominu ostane tudi zadnja skladba Antidote, ki ima izvrsten, seveda kitarski uvod, vendar celotna skladba, vključno z refrenom sloni na tem riffu. Ploščo The Hives bi morda sprejel bolj naklonjeno, če se v zadnjem letu, dveh ne bi pojavilo toliko skupin, ki gojijo podoben stil glasbe, ki ne ponudi pravzaprav nič novega, a vsebuje neko zanimivo energijo.
Tako so mi recimo The White Stripes, Jet in novo odkriti The Datsuns ljubši, mnogo več studijske dinamike pa premorejo tudi njihovi sodržavljani The Hellacopters. Poglavje zase so The Hives v živo ? nekoč sem videl posnetek njihovega koncerta, kjer zvenijo zares udarno, obvladujejo ponorelo občinstvo in so instrumentalno mnogo bolj pestri. Mogoče bi bilo vredno naslednjo ploščo posneti ali izdati v živo?!
The Hives: Tyrannosaurus Hives
(leto izdaje 2004, založba No Fun AB, distribucija Multimedia)
Ocena: 3
