The Libertines so britanski kvartet, ki se je s svojo vizijo garažnega rock('n'rolla) priključil dolgemu seznami izvajalcev, ki so to zvrst znova obudili od mrtvih - The Vines, The Strokes, Jet, The Datsuns in mnogim drugim. Njihov prvenec nosi naslov Up the bracket, pred dnevi izdana plošča pa kar preprosto The Libertines.
Skupino sestavljajo Carl Barat (kitara, vokal), John Hassall (bas kitara), Gary Powell (bobni) in nepredvidljivi ter težavni Pete Doherty (kitara, vokal). Prav slednji za skupino predstavlja veliko zavoro, saj preveč časa preživi v zaporih in rehabilitacijskih centrih kot v skupini, hkrati pa zaradi omamljenosti takšne in drugačne vrste redno zamuja na koncerte.
No, ploščo The Libertines jim je z večjimi napori kljub vsemu uspelo posneti, nadaljevanje skupine je zaenkrat nejasno - za letošnje koncerte so najeli recimo kitarista Anthonyja Rossomanda, na ameriško turnejo pa so odšli kot trio in najbrž bodo tako tudi nadaljevali.
Plošča, na kateri je štirinajst skladb, ne ponudi pravzaprav nič novega ali posebnega, za razliko od ostalih sorodnih skupin je pri njih slišati nekaj več spremljevalnih vokalov in v nekatere skladbe so spretno vpletli surferski zvok kitare (Narcissist, Tomblands, Road to Ruin, What became of the likely lads), sicer pa je slišati veliko ostrih in distorziranih kitar, nekaj krajših solo vložkov in silno enoličnost.
Za razliko od Jet in The Datsuns jim manjka nekaj šarma v glasbi, ki bi poslušalce prepričal, da so oni tisto pravo in da tudi oni ponujajo nekaj zelo prepričljivega, saj glasba zveni zelo zvodenelo in preveč povprečno. Vedno podobni uvodi, kričeč ali preveč umirjen vokal, prehod in skupinsko prepevanje refrenov ter klišejski zaključki.
Tako je recimo najbolj zanimiva skladba Arbeit Macht Frei in to ne le zaradi besedila, temveč tudi zaradi dejstva, da vokal zelo spominja na punk starosto Johnnyja Rottena, prav zanimiv pa je tudi akustičen dodatek na koncu plošče, kjer skupina pokaže, da imajo kar nekaj glasbenega znanja, ki pa ga ne znajo najbolj prepričljivo uporabiti.
Seveda se je vredno vprašati, ali skupina tako neprepričljivo zveni zaradi težav z Dohertyjem, vendar bodo morali medsebojne težave čimprej rešiti, če želijo uspešno nadaljevati. The Libertines vsekakor imajo potencial, vendar pa se je vredno tudi vprašati, kako dolgo se bo ta trenutno moderni trend garažnega rocka še nadaljeval in če ne bo zanje kar naenkrat prepozno.
The Libertines: The Libertines
(leto izdaje 2004, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 3
