The Music tuji, predvsem britanski kritiki opisujejo kot nekaj najboljšega, kar se je Veliki Britaniji zgodilo po brit pop fenomenu Oasis. Kvartet je v petih letih obstoja izdal kar nekaj EP plošč in dve veliki plošči - Welcome to the north pred kratkim...
Skupino so konec devetdesetih sestavili štirje najstniki - Stuart Coleman (bas kitara), Adam Nutter (kitara), Robert Harvey (vokal) in Phil Jordan (bobni), ki so imeli na začetku veliko težav z usklajevanjem šolskih aktivnosti in glasbenimi vajami, a se niso predali.
Po dveh letih trdega dela so jih opazili prvi DJ-ji in jih opisovali kot eno najboljših glasbenih skupin brez podpisane pogodbe in ko so najprej sami izdali demo Take the long road and walk it so se zanje začele puliti različne založbe.
Sledila sta EP-ja You might as well try and fuck me in The People, leta 2002 pa so izdali prvenec The Music in kmalu zatem skupaj s Coldplay odšli na ameriško turnejo, kjer so jih ravno tako sprejeli odprtih rok. In po dveh letih nastopanja je pred nami druga plošča ? Welcome to the north.
Na plošči najdete enajst skladb in v veliki večini sem dobil občutek, da poslušam Placebo. Predvsem zaradi vokala Roberta Harveyja, ki želi zveneti kot Molko, a mu to uspe le s pretirano uporabo efektov in tako so mi v spominu (oziroma ušesih) ostale predvsem tiste skladbe, ki so zvenele nekoliko drugačne in v katerih je bil tudi vokal slišati naravno.
Takšna je Freedom fighters z dobrimi kitarskimi prehodi in raznolikim ritmom, pa Cessation, kjer je slišati tudi nekaj več spremljevalnih vokalov in pa odličen bas kitara-boben zaključek, zanimiva je tudi baladna Fight the feeling, kjer je glasbe zelo malo, zanimiva pa je še I need love z zelo mogočnim refrenom in odličnimi kitarskimi riffi.
Najboljša skladba na plošči pa je instrumentalni bonus, kjer sprva poslušamo klavir, kitare in boben, z neprestanim stopnjevanjem pa so v ospredju vse bolj kitare in nato bobni, kar pripelje do zares navdahnjenega in ritmično zelo raznovrstnega in nepredvidljivega zaključka. Če bi bile vse skladbe vsaj instrumentalno tako zanimive, bi poslušali naravnost odlično ploščo!
The Music me navkljub vsem pohvalam niso prepričali, saj v njihovi glasbi nisem našel dovolj izvirnega ali samosvojega glasbenega izraza, ki bi mi dal vedeti, da se skupina glasbeno razvija in da jih bomo z navdušenjem poslušali ne le čez dve leti, ampak tudi čez deset ali petnajst let.
The Music: Welcome to the north
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 3
