Ne, ne, The Rasmus še niso izdali nove plošče, to se bo zgodilo nekje v jeseni, dobili pa smo priložnost, da na njihovi četrti plošči slišimo, kako so zveneli pred prelomno ploščo Dead Letters, ki jih je katapultirala na svetovno glasbeno sceno.
Skupina je bila ustanovljena leta 1995 v Helsinkih na Finskem, kjer so se štirje srednješolci - Lauri Ylonen (vokal), Pauli Rantasalmi (kitara), Gero Heinonen (bas) in Aki Hakala (bobni) odločili, da popestrijo finsko glasbeno sceno, ki je bila zagledana proti Veliki Britanija in je bila po njihovem mnenju takrat obupna.
Že prvenec Peep se je na Finskem prodajal v zlati nakladi, nič slabše se ni godilo niti nasledniku Playboys 1997., naslednje leto so posneli ploščo Hell of a Tester, s ploščo Into (2001) pa je zanje izvedela tudi Evropa in začela se je njihova pot proti samemu vrhu, seveda ne le finskemu, kjer so bili trdno zasidrani, temveč tudi evropskemu in svetovnemu.
Glasba je že na prvo poslušanje nekoliko mehkejša in manj udarna od tiste, ki jo je moč slišati na zadnji plošči Dead Letters. Močno izstopata pravzaprav le dve skladbi ? F-f-f-falling, ki zelo spominja na In the shadows (na plošči je tudi videospot za skladbo F-f-f-falling) in pa skladba Heartbreaker, ki je zelo dinamična, zaradi obilice spremljevalnih vokalov pa kar malce spomni na The Beatles.
Smash je na primer precej akustična in preveč lahkotna v nadaljevanju, Someone else je instrumentalno na prvi pogled sicer raznovrstna, a vse skupaj ne deluje kot celota, One & only bi bila odlična skladba, a je proti koncu pokvarjena z elektronskim vložkom, ki jih najdemo tudi pri drugih skladbah (Can't stop me, Last waltz).
Vse ostale skladbe se gibajo nekje med bolj kitarskim rockom in malce pomehkuženo verzijo heavy metala, ki so ga še nekoliko bolj razvili na zaenkrat zadnji plošči Dead letters (2003). Navadno je zgradba skladbe dokaj predvidljiva, saj so uvodi bolj lahkotni, skladba se razživi šele v refrenu, ki pa ga proti koncu skladbe vedno nekoliko preveč razvlečejo.
Zanimivo je, da so The Rasmus do svojega velikega preboja posneli že štiri plošče, kar je dokaz, kako velik in sprejemljiv je lahko lokalni trg, medtem, ko se je treba na širšem evropskem in seveda svetovnem trgu srečati s številnimi glasbenimi skupinami, ki gojijo podobno ali celo boljšo glasbo od tebe.
Mislim, da je moč njihovo glasbeno pot primerjati z našo Siddharto, ki se bodo najbrž kmalu odpravili čez meje in ugotovili, da ima vsaka država v naši okolici vsaj tri ali štiri svoje Sidhharte in zaljubljenost tujcev tako traja en album in seveda eno koncertno turnejo, o gre še za nekakšno eksotičnost, potem pa stvar ni več zanimiva.
Sodeč po slišanem se utegne nekaj podobnega zgoditi tudi z The Rasmus, ki imajo v svoji glasbi zaenkrat preveč vplivov (recimo Savage Garden, Bryan Adams, Def Leppard), ki niso najboljši oziroma ne bodo prepričali poslušalcev, ki si želijo trših ritmov.
Potrebno bo še veliko dela in zelo prepričljiv nov izdelek, kajti šele ta bo odločil, ali so The Rasmus zares nekaj zanimivega in drugačnega, ali zgolj še ena muha enodnevnica, ki se je bomo čez dve leti še spomnili po dveh uspešnicah, potem pa bodo z ostalimi podobnimi utonili v pozabo.
The Rasmus: Into
(leto izdaje 2001, založba Playground, distribucija Multimedia)
Ocena: 3
