Pisati o skupini The Rolling Stones, ki jih mnogi imenujejo kralji ali celo bogovi rock'n'rolla? Nič lažjega? Na sceni so s krajšimi ali daljšimi premori in nekaj menjavami članov prisotni že štirideset let, njihov zaščitni znak je postal ena najbolj prepoznavnih in hkrati zaščitenih blagovnih znamk, pozna jih (vsaj upam) skoraj cel svet in še vedno z lahko razprodajajo koncertne turneje.
The Rolling Stones so ob 40. obletnici svojega obstoja izdali dvojno zbirko največjih uspešnic Licks in se odpravili na obsežno in naporno svetovno turnejo, kjer so razprodali koncerte v 116 mestih, v večini primerov navdušili zbrano občinstvo in seveda zaslužili lep kup denarja. In ker se železo kuje, dokler je vroče, so pred kratkim na police poslali še dvojni živi album Live Licks, že njihov deveti koncertni album.
Ob standardni zasedbi - Jagger, Richards, Watts in Wood ter zadnja leta standardnemu basistu Darrylu Jonesu, se jim je pridružil tudi dolgoletni prijatelj in sodelavec, klaviaturist Chuck Leavell, manjkale pa niso niti spremljevalne pevke in brass sekcija, v dveh skladbah pa slišimo glasova dveh zanimivih gostov.
Na prvi plošči je zbranih enajst velikih hitov, v ušesu ostane predvsem izvedba Paint it, black, v You can't always get what you want se sliši nekaj prepevanja občinstva, sicer pa je skladba zelo bluesovsko odigrana, Angie sproži pričakovano evforijo, veliki zaključek s Satisfaction pa je precej bled, saj se vokal nekajkrat izgubi. Gostja - Sheryl Crow v Honky Tonk Women, vendar zelo neprepričljivo in s preveč razvlečenim vokalom.
Predvsem za oboževalce je mnogo bolj zanimiva druga plošča, na kateri je dvanajst skladb - nekaj priredb in nekaj njihovih skladb, ki pa so jih v preteklih desetletjih v živo igrali zelo redko. Izvedbe teh skladb zvenijo veliko bolj prepričljivo kot tiste že stokrat slišane s prve plošče, čeprav je tudi tukaj nekaj slabih ali pa mučnih trenutkov.
Can't you hear me knocking ima (pre)dolg saksofonski solo, vendar zanimiva tolkala in odličen kitarski solo, v Reddingovi That's how strong my love is Jagger popolnoma razočara, saj nima nikakršne vokalne prepričljivosti, eden od vrhuncev je vsekakor akustična skladba The nearness of you, kjer slišimo duet Jaggerja in Richardsa?!
Beast of Burden vsebuje preveč vokalnih izpadov, ki so sicer znani z Jaggerjevih solo izdelkov, zares odlična je When the whip comes down, Worried about you je preveč razvlečena in povsem ubije dinamiko plošče, Everybody needs somebody to love pa kljub vokalni prisotnosti Solomona Burkea ne vsebuje prave dinamike in energičnosti.
The Rolling Stones prevečkrat zvenijo, kot da skupaj ne bi igrali že nekaj let in so na odru zgolj iz gole potrebe oziroma želje po zaslužku. Njihovi studijski izdelki že nekaj časa niso prepričljivi in zato bi, še posebej pa na njihov status, tisto največje in najboljše pričakoval ravno v živo. Tako pa me tolaži edino "stripped" naslovnica...
The Rolling Stones: Live Licks
(leto izdaje 2004, založba EMI, distribucija Dallas)
Ocena: 3,5
