Prvenec Ventilator je prišel na prodajne police ob prelomu tisočletja, novembra 2002 pa so The Stroj po naših bobničih udarili s ploščo Gremo!. Ocene plošče se morda sploh ne bi lotil, če me ne bi The Stroj pred slabim mesecem tako navdušili v oddaji Izštekani, da sem se odločil preveriti tudi njihovo studijsko plat.
Zgodba je bolj ali manj znana - deset ljudi oziroma devet moških in ena ženska - nenavadni instrumenti, ki so bolj ali manj sestavljeni iz sodov ter takšnega ali drugačnega materiala. In če je prva plošča ponudila mnogo bolj surov zvok, na Gremo! lahko zasledimo mnogo bolj raznoliko in dovršeno glasbo. Ne gre samo za razbijanje po sodih, gre za neverjetno uglašeno in uigrano proizvajanje zvoka.
Za tiste, ki plošče še nimate, pa si jo boste morda še kupili, zgolj eno opozorilo - poslušajte jo na glas! Pravzaprav ne - poslušajte jo zelo na glas!
Kettenraucher je otvoritvena pesem, ki se začne s prav nemogočim škripanjem po pločevini, sam pa se spomnil na neprijeten zvok kitare, kadar izkušeni kitaristi ob primernem efektu drgnejo po strunah in parajo ušesa. Po dobrih dveh minutah poslušanja se v zvok vklopijo tudi tolkala, od The Stroj bobnov pa do The Stroj činel. Vmes se sliši tudi nenavadno pokašljevanje in hropenje ter hlastanje za zrakom, ki je ustvarjeno na neznani način. Primerna glasbena interpretacija kadilca, ki se duši v lastnem opoju!
Heat je skladba iz železnega repertoarja skupine in hkrati skladba, v kateri je združeno vse - prvinskost, ritmični bobni, plemensko petje.Slišati je ogromno število tolkal ... od plastičnih do kovinskih, vmes je zaznati tudi nekaj verig, marsikaj pa je ušesu tudi ušlo. Vročica pa se stopnjuje iz sekunde v sekundo!
Nato sledi nekaj drugačnega in nenavadnega za The Stroj - skladba War ima namreč tudi besedilo! Gre za besedilo Normanna Wihtfielda in Barreta Stronga, ki pa je instrumentalno pospremljeno z zvoki vojne, kot jih je Metallica uporabila za himnično One (le da je šlo tam za umetno dodane zvoke) ali Jimi Hendrix za svojo Machine gun (on je uporabil zgolj kitaro in bobne).
Tako pa smo tukaj priče pravemu vojnemu masakru, ki se ga v kakšnem vojnem filmu ne bi branila niti Oliver Stone (Platoon) ali Francis Ford Coppolla (Apocalypse Now). Zagotovo ena najboljših in najudarnejših skladb plošče!
The art of rolling se znova začne nekoliko vojno, saj uvodoma ušesa para stara sirena, kakršne v novih časih uporabljajo predvsem na športnih dogodkih. In čeprav so tolkala (beri: razbijala) hudo glasna, se jim sirena v nobenem trenutku ne umakne ali podredi. Zgolj dopolnjuje bogato kuliso v ozadju.
Transsibiria 720 je znova zaznamovana z nenavadnim instrumentom - veliko aluminajsto ploščo, iz katere ob primernem upogibanju lahko dobimo zelo zanimiv zvok, malce podoben neusmiljenemu zvijanju vetra. Če ne bi poznal instrumentarija The Stroj, bi prisegel, da je ritem odigran na didgeridoo, kakšen bolj elektronsko usmerjen poslušalec pa bi morda prisegel na veščine samplanja. Vendar gre vseskozi za naravne zvoke, ki jih proizvajajo različni sodi, sliši se tudi nekaj vrtalnega in brusilnega orodja, za katerimi seveda stojijo glasbeniki in ne fizični delavci.
Kung Fu je, vsaj na samem začetku, nekoliko bolj izštekan. A je tega kaj kmalu konec in začne se brutalno obračunavanje z nasprotnikom - tišino in spokojnostjo. Uničujoče, pa čeprav na trenutke zelo umirjeno!
60s/min se začne z donenjem in odmevanjem zvonov. Pa tiktakanje, odpiranje vratic kukavici in naposled tudi kukanje ter zvonjenje, ne gre pa pozabiti živčnega bitja neučakanega srca. Če vas bo ob poslušanju zajela paranoja, da se vam življenje izteka ali da ste v najboljšem primeru le zamudili v službo...
Federmeister je skladba, po kateri bi The Stroj najlažje prepoznali, saj gre predvsem za tisto osnovno igranje na sode, ki jih je naredilo prepoznavne in seveda tudi drugačne. Igranje seveda ni enolično, saj se ves čas spreminja, osnovni ritem pa se ves čas nadgrajuje in dopolnjuje.
Ampus blues je znova drugačna - neposrečeni vžigi (ne)znanega Stroja na začetku in prizadevanje skozi celotno kompozicijo, da bi Stroj vendarle usposobili za običajno, pričakovano in želeno delovanje. Stroj na koncu vendarle vstane od mrtvih in se le s težavo brzda, da si ne podredi vsega živega v okolici. Vse skupaj zelo spominja na upehano parno lokomotivo, ki jo skuša besni strojevodja z vsemi mogočimi sredstvi obuditi. Lahko pa bi bil tudi velikanski vžigalnik, ki noče prižgati poslednje cigarete?!
Gremo! deluje kot kolaž z vaj, priprav na koncerte, snemanja in podobno, saj je slišati precej zares osnovnih zvokov, pa pogovorov med člani skupine in poskusov različnih prijemov za skladbe. Plošča se zaključi s še eno izvedbo 60s/min, ki pa je dodatno označena kot BaStroj remix, saj so pri obdelovanju skladbe ob The Stroj pomagali še člani skupine Bast (Boštjan Gombač, Tomaž Grom, Drago Ivanuša, Slaven Kalebič, Marjan Stanič in producent Aldo Ivančič). V skladbi se sliši harmoniko, klasične bobne, seveda piščali, električno kitaro in še kaj.
Plošča je izredno zanimiva za poslušanje, čeprav je proti koncu že moč slutiti, kako se bo kakšna skladba obrnila, zato lahko z veliko radovednostjo pričakujemo nov podvig The Stroj, ki se bo začel odvijati naslednje leto. Skupina obljublja nov instrumentarij, novo postavitev, seveda novo skladbo in najbrž nas bodo še s čim presenetili.
Vredno je obiskati zanimivo spletno stran skupine, seveda pa ne zamudite priložnosti za ogled te nepredvidljive in nenavadne skupine v živo.
TheStroj: Gremo!
(leto izdaje 2002, založba Stroj Music, distribucija Dallas)
Ocena: 4
