Lou Reed in Iggy Pop lahko imela otroka, bi bil to Julian Casablancas, protagonist nove newyorške obsesije, imenovane The Strokes. Boy band, ki bo rešil punk rock! Pogled v retrovizor divjega obdobja s konca šestdesetih, vrnitev garažnega čudeža. Eksplozija seksualnih emocij, podkrepljenih z nebrzdano mladostjo, namočeno v litre alkohola in zgodnjih juter. Držite se za zice, tu so the Strokes!
Razprodano! Že mesece vnaprej! Ženske skačejo in švicajo, na novoletnem koncertu je Casablancas ob koncu giga na oder povabil privrženke, ki so se mu limale na offsajd. Energičen, a pristen cock rock nastop in končno, res, heroji iskrivega pogleda. Profeti. Po enajstem septembru jim je založba RCA (ja, tudi The Velvet Underground so bili tam), komad New York City Cops preimenovala
v When It Started.
Casablancas z namerno lo-fi razglašenim, a vseeno melodičnim in vražjim Lou Reed glasom kriči "New York City cops, they ain't too smart!" Založbi se je zdelo, da bi besedilo lahko žalilo patriotska čustva. V puristični deželi čez lužo je bil naslov spremenjen, pri nas ga sprejemamo v neokrnjeni verziji. Komadi Someday, Last Nite in Hard to Explain ne povedo veliko, vendar dajo ogromno. So le variacije s smetišča postmoderne, manifest tistega, kar se kuha pod površino.
Bomba je vsekakor Take It Or Leave It, ki provokativno zaključuje plato in jo v ciklični maniri spet vrača na prvi komad in hkrati sili, da poslušalec odgovori na vprašanje, Is This it?. Kataklizmično in katarzično. Bejbe si spet brišejo švic.
Le po dobrem mesecu, ko The Strokes izdajo ploščo (konec septembra 2001), se že pojavijo The Diff'rent Strokes z ironično plato This Isn't It, na kateri preigravajo njihove avtorske komade v reagge in disco verzijah. Nič manj, kot še en dokaz, da so fantje zrajcali glasbeno tržišče. Če ne drugače, že s parolami, ki jih je slišati na njihovih koncertih -"Fuck the music industry!"
Končno revolt v pravem pomenu besede. So premladi, da bi jih svet štekal, ne dovolj izkušeni, da bi bili že legende. Vendar se v tistem septembru lanskega leta ni zgodila le invazija alienov z vzhoda, ampak se je skuhalo nekaj, kar trka na vrata. Strokesi so pripravili teren, ki ga je ogreval že Detroitski duo The White Stripes, a mu ni uspelo.
Če primerjamo obe plati, je razlika več kot očitna. To, kar ni uspelo neo punku pri preigravanju glasbene pank zakladnice, je vsaj približno uspelo Strokesom. Babe si spet brišejo švic. Čakajo na nove komade (Meet Me in the Batrhroom in Ze Nuie), na plati jih je le enajst kratkih, zavitih v punk rock maniro. Brez besed. To je to!
