The Vines so še ena iz poplave skupin, ki so se pojavile na začetku 21. stoletja in ki so želele na prestol znova povzdigniti nekoliko bolj garažno obliko rock'n'rolla. Resnici na ljubo gre za post grunge, ki prav svetle prihodnosti nima.
Skupino so leta 2001 v Sidneyju ustanovili Craig Nichols (vokal in kitara), Patrick Matthews (bas) in David Oliffe (bobni), ki so naslednje leto izdali precej energičen prvenec Highly evolved. Medtem je v skupini prišlo do kadrovskih sprememb, odšel je Oliffe, prišla pa sta Ryan Griffiths (kitare) in Hamish Rosser (bobni).
V začetku leta so izdali ploščo Winning days, ki jo je sproduciral Rob Schnapf, ki je med zadnjimi produciral tudi ploščo skupine Saves the day In reverie in med obema skupinama in ploščama lahko najdemo veliko podobnosti.
Ride (na plošči najdete tudi videospot za to skladbo) je precej besen rock z zanimivimi kitarskimi prehodi, Animal machine preveč spominja na Nirvano in tudi vokal ni najboljši, podobno kot tudi v skladbi Evil town, kjer je vokal na pol izpeljan iz odmeva.
TV Pro ima refren, ki spominja na rock osemdesetih in zanimivo popačen solo, Rainfall je nekoliko bolj melodična in lahkotna, sledi pa ji tudi Amnesia, ki v melodiki vokalov spominja na Beatle, sicer pa je skladba naslovu primerna zelo melanholična, morda najslabše pa je precejšnja podobnost z brit-popom.
She's got something to say to me in F.T.W. (kratica za Fuck The World) sta odigrani v klasičnem punk'n'roll stilu, odpeti pa predvsem v preveč hreščečem punk stilu, medtem ko sta skladbi Autumn shade II in Winning days povsem zgrešeni in ne prepričata v skoraj nobenem segmentu.
The Vines so ena tistih skupin, ki bo imela najbrž precej težav, če bodo želeli izdati tudi tretjo ploščo, saj so se na tej drugi, Winning days, postali preveč mehki in namesto, da bi razvijali rock zvok, so se odločili glasbo prodajati.
The Vines: Winning days
(leto izdaje 2004, založba Capitol, distribucija Dallas)
Ocena: 3
