Govorimo seveda o četrti plošči Tinkare Kovač, Tinkarini najbolj avtorski plošči in zagotovo najbolj "njeni" plošči. To se čuti tako v besedilih, glasbi in predvsem v neverjetni energiji, ki jo plošča odraža. Poseben pečat vsej zgodbi doda tudi band, s katerim je Tinkara povezana že vse od tretje plošče Na robu kroga (2001), za seboj imajo tudi nekaj velikih koncertov in vse to se še kako čuti v glasbi in povezanosti.
Boštjan Gradišek sedi za bobni, solo kitaro igra Matej Mršnik, akustično kitaro igra Peter Dekleva, ritem sekcijo z bas kitaro dopolnjuje Anže Langus, za klaviaturami pa sedi in jih seveda tudi igra Rok Lopatič. Prav vsak je glasbi vtisnil svoj pečat!
In ko enkrat slišite in doživite ploščo O-range, se boste zavedeli, da ne gre več le za Tinkaro Kovač, temveč gre za Tinkaro Kovač z njen bandom. Govorim torej o tesni povezavi, ki je na prejšnjih ploščah ni bilo čutiti (pa čeprav je na plošči Košček neba (1999) sodelovala s skupino Wellblott in na že omenjeni Na robu kroga z zametki skupine, ki je zdaj postala kar stalna) in ki je za korak naprej v glasbeni dovršenosti še kako potreben in zaželjen.
Še preden se lotim natančnejšega opisa skladb, je potrebno omeniti še nekaj posebnosti v zvezi s ploščo. Najbolj očitna in v nebo vpijoča so številni glasbeni gostje, ki so sodelovali pri snemanju. Od Massima Bubole (sijajnega italijanskega kantavtorja), Dana Laveryja (basist skupine Tonic), Mikea Petersa (The Alarm), Carlosa Nuneza (odličen umetnik na vseh vrstah piščali) do Tola Martona (še en italijanski nadstandardni glasbeni umetnik) do Tea Kahrimanoviča (Zmelkoow), Boštjana Narata (Sfiltrom, Katalena), opazen je tudi delež Aleša Uranjeka (Šank Rock, Yogurt), omeniti pa je treba tudi Chrisa Ramo Dogulasa (ki je odigral sitar).
Naslednja posebnost je videoposnetek, kako čarobno je nastala skladba Oranžen dan v nenavadnem steklenem hodniku studia TV Koper - Capodistria. In tretja posebnost - bonus CD, za katerega pa nisem povsem prepriča, ali je dodan vsaki izdaji ali pa sem jaz srečnež posebne vrste?! Skratka, na tem dodatnem CD-ju lahko prisluhnete posebni drum'n'bass izvedbi skladbe Astor Cafe, starima Počasi se dani in Veter z juga, ki sta bili posneti na lanskem koncertu v Cankarjevem domu in pa še a capella, s synthom okrepljeni verziji Med zemljo in zrakom.
In glasba...
Ploščo odpre skladba Med zemljo in zrakom, prva uspešnica s plošče. Uvod nas spomni na prejšnji dve plošči, refren pa je tako nalezljiv, kot so refreni s Tinkarinega prvenca Ne odhaja poletje (1997). Že v tej skladbi je moč slišati nekaj, kar utegne mnoge motiti - namreč vrivanje angleških izrazov med slovenske besede. Na plošči je še nekaj takšnih primerov, ki vas bodo sprva najbrž motili, nato pa se jih človek navadi. Čeprav nerad. Tinkara je na začetku svoje avtorske poti in vsak začetek je težak.
Sledi Kjer ste vi (kaj se tu dogaja?), kjer lahko ob že tako bogati instrumentalni spremljavi slišite še zvok sitarja. Odlično, nenavadno besedilo in vsekakor ena najboljših skladb na plošči. Človek se vpraša kje je in kdo je - odlično.
Naslednja je Hiša, kjer želim opozoriti predvsem na ritmično zanimiv del pred refrenom, ki ima zelo jasno sporočilo: Do not disturb (torej, ne moti!). V skladbi se ritem spremeni kar trikrat in nam da vedeti, da z njim upravljajo odlični glasbeniki, ki jih nadgrajuje odlična pevka. Skladba ima veliko prostora, kjer lahko glasbeniki v živi izvedbi povsem podivjajo v silni improvizaciji.
Pri skladbi 1957 bom uporabil nekaj besed, ki jih je Tinkara zapisala kot spremno besedilo v pesem, ki je več kot zanimiva. Naslov pesmi je leto, ko so v vesolje poslali psičko Laiko (prvo živo bitje v vesolju) in vse do zdaj molčali o njeni resnični usodi (umrla je že nekaj ur po vzletu). Tinkara pa se sprašuje, zakaj nekaterim herojem nikoli ne posvetijo pesmi?! Instrumentalno je skladba odlična zmes potovanja v vesolje in pa izgubljenosti v prostoru ter obenem ujetosti in nemoči, vse kitare zvenijo kar preveč utesnjeno. Sama glasba bi lahko živela tudi brez glasbe, saj nam pove ogromno.
Astor Cafe je instrumentalna skladba, kjer se prepletata flavta in pa synth, nenavadna kombinacija, kjer flavta ves čas dominira, vendar bi bilo mogoče zanimivo posnetek slišati s klasično rockersko spremljavo. Tinkara je še enkrat več dokazala, da ima zelo široko dojemanje glasbe in skladbo je potrebno sprejeti kot posledico takšnega razmišljanja.
V skladbi Jagodne oči v uho zareže (pa čeprav so zvoki zelo mili in nežni) kitara Massima Bubole - zanimiva zmes zelo otožne balade in nato preskok v nekoliko bolj dinamičen refren, a skladba vsakič znova obstane v neki melanholičnosti in umirjenosti. Besedna zveza "miren life", ki jo Tinkara uporabi v refrenu, vsekakor drži za zvok te skladbe.
Še tam ne je še ena skladba presežkov, odličen uvod ob akustični kitari in nato prehod v dinamičen refren, ki si ga boste težko prepevali kar tjavendan, a vam bo zlezel pod kožo. Celotna skladba ne preseneti le z glasbo, temveč predvsem z besedilom, ki dokazuje, da se v Tinkari skriva velika avtorica prihodnosti, ki potrebuje zelo malo časa za dokončno potrditev.
In če sem že nekajkrat omenil neprijetno mešanje slovenskega in angleškega jezika, je skladba The last but one time v celoti odpeta v angleškem jeziku. Pesem, v kateri je moč slišati nekaj več flavte, nekoliko bolj pa se z glasom izkaže tudi Tinkara. Pogosto se mi zdi, da na studijskih posnetkih varčuje z glasom, ki potem v živo kar bruha iz nje v vsej veličini in moči.
Oranžen dan je skladba, za katero je besedilo prispeval Peter Dekleva in odstopa od običajnih Tinkarinih tem, posebna pa je predvsem zaradi nenavadnega okolja, v katerem je posnetek nastal. Že omenjeni stekleni hodnik studia TV Koper - Capodistria je zanimivo akustično prepletanje (drugo akustično kitaro je odigral Boštjan Narat) še popestril, nekako orientalski pridih pa dodajo tudi tolkala.
V MPH je več kot očiten prispevek Aleša Uranjeka, omeniti pa je potrebno tudi gosta za mikrofonom Mikea Petersa. Skladba je hitrejša, čeprav ne ravno tako divja kot na primer Lahheeiyeee, celoten refren je odpet v angleškem jeziku s pomočjo posebnega gosta. Besedilo poje o dvoličnosti našega sveta, ki vedno skuša gledati zgolj tisto, kar je lepše očem in prijetnejše ušesom. Vse ostalo pa ni važno!
Spezzacuori je več kot odlična skladba, daleč najboljša na celotni plošči. Originalno verzijo je prepeval Massimo Bubola, ki se je znova izkazal z igranjem na kitaro. Tinkara je pesem prevedla iz italijanščine v slovenščino in se še enkrat več izkazala z odlično interpretacijo ter zelo doživetim petjem.
Little wing je zelo posebna pesem ne le, ker jo je tako večno ustvaril Jimi Hendrix in so se že mnogi opekli pri njeni priredbi, temveč predvsem zato, ker vsakemu pomeni nekaj drugačnega, pa vsakemu nekaj zelo posebnega. Gre za živi posnetek iz Cankarjevega doma, kjer je gostoval tudi Carlos Nunez, za katerega lahko zapišem, da je umetnik. Vsaj pri tej skladbi je Tinkara nekoliko izgubljena (predvsem vokalno in interpretacijsko), pa tudi petčlanski skupini ne uspe pričarati zvoka, kot ga je uspelo pred petintridesetimi leti začarati triu.
Vendar vas bo pesem kljub temu posrkala in to zaradi odličnega solo dela, ki sta ga s skupnimi močmi ustvarila Carlos Nunez z avtohtonimi galicijskimi dudami in pa Tinkara s flavto. Želim si, da bi bil tam - na odru in ju občudoval med tem instrumentalnim poigravanjem, nad katerim bi bil tudi Jimi Hendrix najbrž presenečen. In počaščen.
Ploščo zaključi skladba Gnezdo iz las, Tinkarina uspavanka, ki melodično spomni na skladbe s prvenca, besedilo pa me je spomnilo na skladbo Uspavanka skupine Hiša - zelo slikovito besedilo, ki je še enkrat več oplemeniteno z zelo doživeto instrumentalno podlago.
Plošča še zdaleč ni popolna, a če bo Tinkara nadaljevala v takšnem avtorskem zagonu in ji bo skupina izjemnih glasbenikov ostala zvesta, utegne biti že naslednja plošča zelo blizu popolnosti. K zvoku je mnogo dodal tudi novi (fant in) producent Andrea F., ki je Tinkari osebnostno in predvsem glasbeno o?itno pomagal razbiti številne spone, ki so jo v preteklosti mo?no omejevale. Vsekakor upam, da to ni zadnje, kar smo imeli od Tinkare priložnost in ?ast slišati.
Ob prvem poslušanju si boste najbrž zapomnili zgolj nekaj najbolj svetle?ih utrinkov, a z vsakim poslušanjem bo utrinkov vedno ve? in ko boste prišli do stopnje, da si boste vsako pesem želeli slišati še enkrat. Takrat je nebo razsvetljeno z novimi zvezdami in da, takrat ste zasvojeni.
In naj vam bo prijetno od silne omame.
