O Trkaju smo veliko že napisali, ko smo napovedali njegovo drzno promocijsko potezo - pešpot od Maribora do Ljubljane, ki se je začela v ponedeljek, 3.maja in se bo končala v petek, 7, maja v ljubljanskem BoF-u, kjer bo imel promocijski koncert ob izdaji svojega prvenca V času en'ga diha.
Zatorej zaključimo tam, kjer bomo kmalu začeli - na 2. freestyle državnem prvenstvu si je z N'Tokom razdelil 1. mesto in si prislužil snemanje in izdajo prvenca pri založbi Nika. Plošča V času en'ga diha bo sicer izšla šele 10. maja, mi smo je že imeli priložnost poslušati, ostali pa boste imeli to priložnost od petka, 7. maja dalje, ko bo stekla ekskluzivna prodaja plošč v BoF-u.
In na kaj sem najprej pomislil, ko sem ploščo poslušal prvič in drugič in tretjič in sem vsakič užival bolj? Verjeli ali ne, na razpadle zagrebške Tram 11. Še posebej kar se tiče besedil, saj se je Trkaj brez dlake na jeziku lotil (prihajajoče) socialne krize in bede. Glasbeno je mnogo bolj svetel in optimističen, v besedilih pa včasih nevarno okruten.
Na podoben način se je na svojem prvencu Cesarjeva nova podoba predstavil tudi Trkajev prijatelj in soborec N'Toko, ki pa je bil nekoliko bolj eleganten in seveda mnogo hitrejši. Trkaj uporablja tudi kletvice, vendar jih uporablja na mestu in z njimi le še potrdi na trdnih načelih zasnovan smisel.
Ploščo odpre Štorkljin let, ki na zanimiv način pripoveduje o spočetju in rojstvu ? in Trkaj morda ni premišljeval le o rojstvu otroka, temveč tudi o rojstvu človeka in o rojstvu plošče. In že z rojstvom je človek zaznamovan, da bo nekaj posebnega in drugačnega, le tega se mora v življenju tudi zavedati.
Še nekaj pesmi je, v katerih Trkaj zelo slikovito opisuje, kako je začenjal na svoji poti, spoznaval različne plati življenje in različne ljudi in se na prepričal, da je glasba tisto pravo v njegovem življenju. Dihi z mano nosi miselnost plošče, Ostani zvest pa je posvečena predvsem prijateljem in tistim, ki zvesto sledijo svojim sanjam.
Ples preko cest je že ena tistih skladb, ob kateri bi se morali zamisliti ljubljanska županja in gospodje v dragih oblekah, ki grejejo luksuzne klopi v parlamentu. Mladina odrašča, se rojeva, trpi in umira na ulicah, predvsem pa se trudijo tam živeti. In žal mnogi ostanejo sami ? brez družin in prijateljev, brez vere in upanja. In če se boste ob besedilu spomnili na zadnje "čiščenje" Fužin in odkritje 1000 uporabljenih igel v treh urah ? potem ste na pravi poti!
Podobno kritična je tudi Odštevanje, ki jo krasi odličen, bombastičen refren, še eno ravno tako zanimivo pa najdete na koncu plošče z naslovom Vse se vrača, ki poje o dekletu, ki je bila izgubljena, pa je celo življenje sanjala ljubezen, ki jo je doživela le za kratek trenutek, potem pa je propadla.
Na plošči se nahajata tudi dve pesmi, ki imata nekoliko bolj ljubezensko tematiko ? Ljuba Ana, za katero nisem prepričan, ali poje o sanjski ljubezni ali o ljubezni, ki se je razblinila kot sanje, ima pa izvrstno kitaro v stilu Santane, ki jo je odigral Matej Mršnik. Druga ljubezenska je Klobuk dol, ki poje o iskrenosti, ki je potrebna za zdravo in pošteno ljubezen, kjer vladata medsebojno spoštovanje in razumevanje.
Ne le biseri, resnični dragulji je skladba Vse, kar 'mam, ki je narejena v neverjetno pozitivnem groovu in ki je lahko za zgled vsem prihajajočim rodovom nadebudnih raperjev, ki jih je v Sloveniji vedno več. Tisto najbolj pomembno sporočilo pa je, da se v glasbi, vsaj Trkajevi, skriva resnica, ki izvira iz njega samega in da njega ni sram, kaj nosi v sebi.
Ravno tako odlična je tudi Janezek, ki se začne z duhovitim skitom, sicer pa pripoveduje o tipu, ki ni bil zadovoljen s tistim, kar mu je podarila Narava, temveč je želel imeti največjega in potem... ah, prisluhnite, pa boste izvedeli.
Ni dvoma je ena tistih, ob katerih začutite mravljince, ki vam šinejo po hrbtenici, saj je od uvoda dalje presunljiva. Sporočilno spominja na Eminemovo Lose yourself, le da je še nekoliko bolj prepričljiva in iskrena.
Za zaključek pa še Zadnji svoje vrste, kjer Trkaj postavi trditev, da moraš imeti srce, če želiš nekaj opravljati bolje od drugih in predvsem tako, da boš tudi sam ponosen in da moraš imeti srce, če želiš, da ti bodo ljudje verjeli in te spoštovali. Ostalo je le fasada, krinka, trapasta in nesmiselna igra. Ob tem v skladbi slišite tudi zahvalo vsem tistim, ki so sodelovali pri nastajanju in snemanju plošče, imena katerih si lahko preberete tudi v ovitku, kjer so natisnjena vsa besedila, ki se vam bodo vtisnila v spomin.
V filmu White men can't jump je bila postavljena teza o (ne)sposobnostih belcev za nadpovprečno igranje košarke in dolga leta je podobno veljalo tudi za rap glasbo. In pustimo ob strani Eminema, saj imamo pri nas dovolj iskrenih in nadarjenih fantov, ki vedo, kako se streže stvari. In glede na njihovo kvaliteto, iskrenost in upam tudi uspešnost, ni dvoma, da jim bodo sledili še mnogi.
Ob poslušanju N'Toka, Murata & Josea in seveda tudi Trkaja smo končno tudi v Sloveniji dobili raperje, ki opozarjajo, da ni vse tako lepo in rožnato, kot želijo in vidijo mnogi. In to je prvotno poslanstvo rapa ? ne droge, ne kurbe, ne alkohol in milijoni, temveč resnica.
Trkaj je eden tistih, ki ne meče peska v oči, temveč se trudi, da bi se oči odprle in da bi ljudje razumeli, prisluhnili, odprli srce in pomagali. Njegovo ploščo (in tudi od mnogih že naštetih) bi dal v obvezno poslušanje ustanovam, kjer odločajo, kdo in koliko denarja bo dobil. Mogoče bi tako slišali, kdo si ga zasluži in potrebuje.
Trkaj: V času en'ga diha
(leto izdaje 2004, založba Nika)
Ocena: 5
