Dolgo se je pričakovalo, veliko govorilo in precej tudi namigovalo - U2 naj bi izdali eno najboljših plošč vseh časov in večina skladb je bila velika skrivnost, saj se modernega glasbenega piratstva prav vsi glasbeniki in seveda tudi založbe, pošteno bojijo.
How to dismantle an atomic bomb je sedaj že nekaj časa na glasbenih policah, kritiki in oboževalci pa se počutijo opeharjene - glede na visokoleteče obljube in pričakovanja je plošča pravzaprav zelo povprečen izdelek.
Bono, The Edge, Adam Clayton in Larry Mullen Jr. so okoli sebe zbrali pisano zasedbo producentov, med katerimi je bil glavni Steve Lillywhite, manjkal pa ni niti Brian Eno, vendar pa imajo skladbe preveč tiste producirane surovosti in ostrine in premalo spontane iskrenosti.
Nekaj skladb sicer pritegne - recimo uspešnica Vertigo, pa zelo pestra Love and peace or else, kjer je večino petja sprva ob bobnu, nato pa slišimo zanimivo zmes akustičnih in električnih kitar, City of blinding lights ima s klavirjem kar preveč očiten pop prizvok, odlična je A man and a woman ob akustični kitari in z nekaj godali, Original of the species pa ima potrebno ostrino, vendar manjka nekaj več naboja.
Sicer so si skladbe precej podobne, klasično U2-jevske, vendar pa nobena ne odstopa posebej, saj celotni plošči manjka tisto "nekaj", da bi lahko rekli, da gre za še eno ploščo, ki se bo zapisala med klasike.
Poleg tega je slišati vedno več očitkov na račun skupine, še posebej Bona, ki se kaže v zelo človekoljubni luči, a za njim stoji institucija in milijoni oboževalcev, ki tudi nehote podpirajo to človekoljubnost. Vendar pa je to najbrž že druga zgodba, ki z glasbo U2 in povsem povprečno ploščo nima prav veliko zveze.
U2: How to dismantle an atomic bomb
(leto izdaje 2004, založba Island, distribucija Multimedia)
Ocena: 3,5
