Buddy Holly, Ritchie Valens, Jimi Hendrix, Jim Morrison, Janis Joplin, Kurt Cobain ... legende! Zakaj?! Ker so umrli mladi in ker so umrli na tragičen ali skrivnosten način - na vrhuncu slave. Vsi ostali so le zvezde, heroji, nekateri celo bogovi, mnogi pa le še pozabljene zvezde.
Buddy Holly in Ritchie Valens
Buddy Holly in Ritchie Valens sta letela z istim letalom, Ritchie si je tvegan polet skozi neurje priigral z metanjem kovanca... drugega februarja devetinpetdeset sta oba umrla, še preden je njuna zvezda sploh lahko zasijala v vsem sijaju. Leto kasneje je odšel še Eddie Cochran, še ena muha enodnevnica takrat rojevajoče se rock'n'roll scene. Umrl je v avtomobilski nesreči (podobno kot pet let prej njegov vzornik James Dean).
Otis Redding
Leta 1967 je v tragični letalski nesreči (žal še eni v nizu) umrl tudi Otis Redding, čigar glas je bil prodornejši od Jamesa Browna, energični nastopi pa so presegali meje tedaj videnih soul in rhythm & blues atrakcij. Kariera, ki se je zaključila pri šestindvajsetih letih, še preden je Otis lahko ponudil svoje najboljše, je le še ena v nizu prezgodaj končanih.
Brian Jones
Tretjega julija devetinšestdeset je v skrivnostnih in neraziskanih okoliščinah umrl sedemindvajsetletni Brian Jones, kitarist in multiinstrumentalist skupine The Rolling Stones - nekateri so namigovali na naročen umor, drugi na samomor, mnogi pa se le sklanjali glavo nad nesrečno smrtjo. Ostali člani domnevno največje rock'n'roll skupine vseh časov molčijo. Lahko zapišemo, da je šla s smrtjo Briana Jonesa navzdol tudi kariera skupine, saj glasba ni bila nikoli več tako zelo rhythm & blues oz. iskreni rock'n'roll.
Jimi Hendrix
Dobro leto kasneje je umrl njegov veliki prijatelj Jimi Hendrix, katerega smrt je še vedno nedorečena - kdo je kriv za njegovo smrt, je šlo za samomor, bi reševalci lahko prišli prej, kaj pomeni pesem The story of life:
The story of life, is quicker than a wink of an eye,
the story of love, is hello and goodbye, untill we meet again.
ki jo je napisal prejšnji večer - star je bil sedemindvajset let. Še danes ga kot navdih in večno inspiracijo navajajo mnogi mladi kitaristi, ki so šele začeli kot tudi vsi tisti veliki in največji, ki so igrali že pred njim, z njim ali za njim. Za večino ostaja nedosegljiv!
Janis Joplin
Niti mesec dni ni minil, ko je svet zapustila še Janis Joplin, belka z najbolj črnim in umazanim glasom, kot so jo radi imenovali - prepričana v svojo žalostno usodo in zaznamovana s stalnimi depresijami je glas utopila v alkoholu. Stara je bila sedemindvajset let. Mnogi še vedno trdijo, da je padla pod vpliv močnejših oseb, ki so jo obkrožale, a njen beg iz rodnega mesta je bil preveč očiten, njena obupanost in njen stil petja, ki je bil ustvarjen za blues, govori sam zase. Ali kakor poje pesem:
Bright lights, big city,
got to my baby's head.
Jim Morrison
Točno dve leti potem, ko je umrl Brian Jones, je v ravno tako skrivnostnih okoliščinah menda umrl Jim Morrison, ravno tako star sedemindvajset let. In zakaj menda? Ljudje, ki naj bi bili prisotni na pogrebu, so glede vsega preveč skrivnostni, mrliški listi in zapisniki se ne ujemajo, trupla ni videl nihče?
Skrivnost, ali je Jim še živ, je v grob najbrž odnesla Pamela, ki ga je našla v kadi njunega pariškega stanovanja. Ostali molčijo oziroma želijo znova zaslužiti nekaj predvsem na račun njegove karizme, množice pa ime Jim Morrison še vedno izgovarjajo z vsemi častmi in spoštovanjem.
Duanne Allman
Leta '71 v motoristični nesreči umre eden ravno tako največjih kitaristov vseh časov Duanne Allman, sicer frontman južnjaške skupine The Allman Brothers Band, ki je bila eden od utemeljiteljev južnjaškega boogie rocka? kariera, ki je bila od samega začetka zaznamovana z alkoholom, se je tako tudi končala.
Elvis Presley
16. avgusta 1977 je dokončno zastalo tudi srce kralja rock'n'rolla - Elvisa Presleyja. Mnogi v njegov naziv upravičeno dvomijo (dvomimo), a resnici na ljubo je Elvis zagotovo tisti, ki je za popularizacijo rock'n'roll-a naredil največ.
V sedemdesetih letih se je njegova glasbena pot že končevala in se po letni dozi nekaj čez tri tisoč (!) tablet tudi končala. Zapuščina, ki je ostala, je veličastna in še danes služi kot navdih mnogim, ki tega niti priznati nočejo. Da, bil je Kralj, zaradi tega tudi legenda, ikona, bog in gospodar in še vse kaj drugega. Naj z ostalimi počiva v miru.
Stevie Ray Vaughan
Posebno poglavje zaseda tudi karizmatični blues kitarist Stevie Ray Vaughan, ki je le še eden v vrsti, ki ga je doletelo prekletstvo prezgodnje in tragične smrti. Tehnični virtouz, ki je nadaljeval zapuščino Jimija Hendrixa pri eksperimentiranju s posebnimi efekti je avgusta leta 1990 še igral na koncertu Erica Claptona. Helikopter s še tremi člani posadke strmoglavi in prekmalu je končano še eno življenje.
Stevie Ray se tako še pred tistim pravim vzponom zapiše med legende, svet pa še vedno čaka kitarista, ki bo v glasbo znova vnesel nekaj svežine in starega inovativnega duha, ko ni bilo vse le v hitrosti igranja treh akordov.
Kurt Cobain
In tu je tudi Kurt Cobain, še en nesrečni sedemindvajsetletnik, kitarist in pevec; glasnik svoje dobe. 5. aprila 1994 strel iz dvocevke konča mlado življenje, ki je bilo ves čas zaznamovano z nesrečnim otroštvom in nagnjenostjo k samouničenju. Glede genialnosti in inovativnosti bi ga zlahka primerjali s Hendrixom, glede samouničevalne sle pa z Janis Joplin. Vprašanje, koliko bi Kurt še ustvaril pred dokončnim uničenjem, katerega senca ga je spremljala in obsedela vse predolgo, ostaja neodgovorjeno.
Na oni svet so v tragični letalski nesreči odšli člani Lynyrd Skynyrd, skrivnostno je umrl bobnar The Who Keith Moon, s samomorom se je končala glasbena in življenjska pot Sida Viciousa - v istem letu so odšli John Lennon, ki ga je ubil fanatični oboževalec Mark Chapman, Boba Marleyja premaga rak, prvi pevec AC/DC Bon Scott se je zadušil z lastnimi izbljuvki, isto leto pa je odšel tudi legendarni bobnar Led Zeppelin John Bonham - Bonzo. Na začetku devetdesetih kot prva očitna žrtev zahrbtnega AIDS-a umre Freddie Mercury, nekaj let zatem kot ena največjih ikon odide tudi Jerry Garcia
Tu nisem omenil Nico, fatalne vokalistke skupine The Velvet Underground in nato samostojne umetnice, pa njihovega kitarista Sterlinga Morrisona, ki je pozabljen umrl sredi devetdesetih, izpuščen je tudi astmatični pevec in orgličar skupine The Yardbirds Keith Relf - nikjer ne boste našli originalnega basista Metallice Cliffa Burtona, ki je umrl v nesreči avtobusa leta šestinosemdeset (star je bil šestindvajset let), pa pozerskega Marca Bolana, čudaškega Franka Zappe, dobrovoljne Mame Cass (ki je umrla zaradi zadušitve s sendvičem), vase zaprtega basista skupine The Animals Chasa Chandlerja (ki je bil nato pa je bil uspešen - med drugim tudi Hendrixov - manager ) , nedavno umrlega Noela Reddinga (originalnega basista v skupini Jimija Hendrixa) in morda še koga.
Nekateri vseh teh imen ne poznajo, drugi so jih pozabili, mnogi jih prištevajo med legende bolj kot nekatere druge. Ampak - samo pomislite, kakšna fascinantna glasba se igra onstran meja našega razuma?!
In zakaj so tisti, o katerih sem pisal nekoliko bolj na široko, imenovani legende, kar jim daje še toliko bolj božanski status, ostali pa se morajo zadovoljiti z nekoliko bolj običajnimi izrazi?! Res je, umrli so skrivnostno ali pa tragično - umirali so mladi. In ker so umrli mladi, so največkrat umirali na vrhuncu oziroma v trenutku, ko so prispeli na Olimp glasbenega sveta.
Kurt Cobain res ni ustvaril tako brezčasne glasbe, kot jo je ustvaril na primer Jimi Hendrix in ko bo grunge generacija enkrat dopolnila trideset let, bo najbrž pozabljen oziroma bo le še počival v miru. A v svojem času je bil Cobain najglasnejši in najiskrenejši glasnik neke generacije, Hendrix pa je moral izstopati v času, ko je bilo to izredno težko, saj je bil v šestdesetih pravzaprav vsak glasbenik in dobrih, celo odličnih kitaristov (Page, Beck, Clapton, Townsend, Lee, Winter, ...) in tudi boljših pevcev ni bilo malo.
A Kurt je bil med prvimi, ki je predramil zaspana devetdeseta in opozoril, da zapuščina rock'n'rolla nikakor ni pozabljena ali izumrla. Predramil jih je in ves čas je bil tudi v prvih vrstah, zato si ravno tako zasluži status legende.
Glasbi in svetu so dali tako zgolj najboljše, tisti, ki so po zaslugi zdravljenj ali nenavadnih terapij preživeli in obstali, pa zgolj živijo na račun stare slave in so vse pogostejša tarča posmehljivega izraza "stari prdci". Stonesi so tako doživeli zadnja velika trenutka s ploščama Stripped in deloma Voodoo lounge, vse ostalo pa je največjo rock'n'roll skupino naravnost smešno in absurdno. Podobno kot tudi za Claptona, ki je znova zablestel z albumom Unplugged, ostalo pa bi bilo bolje pozabiti. Lou Reed deluje, kot bi se želel na vso moč spomniti starih časov konca šestdesetih in začetka sedemdesetih, ko je bil ikona in na poti med legende, zdaj je pa živ in žalosten spomenik času. Ne, raje ne bom našteval vseh, ker bo seznam mogoče še daljši, kot je bil zgornji.
Seveda lahko omenim dva, ki po moji oceni izstopata in sta kot nekakšen bleščeč spomenik starim časom - David Bowie, ki zna še vedno presenetiti z zanimivo glasbo in pa Bob Dylan, ki doživlja drugo, tretjo ali morda že četrto pomlad in je z vsako ploščo boljši. In tu lahko dodamo tudi Crosby, Stills and Nash ter njihovega občasnega sodelavca Neila Younga, ki so sicer daleč od starih glasbenih in vokalnih sposobnosti, a znajo še vedno navdušiti.
Kaj bi se zgodilo, če ne bi umrli ...
Bolj kot karkoli si želim, da bi pokojne lahko kdaj slišal in videl v živo, a sem vesel, da počivajo na oni strani, ker je spomin nanje mnogo lepši. Buddy Holly, Ritchie Valens in Eddie Cochran bi bili danes bržčas kakšni kmetovalci ali vinogradniki, katerih svetlih dni slave se ne bi nihče več spominjal, še oni sami ne več.
Brian Jones bi slej ali prej pristal na kakšni kliniki za zdravljenje odvisnosti, danes pa bi bil živi mrtvec, kot so njegovi kolegi. Jimi Hendrix bi se najbrž izgubil v vseh svojih glasbenih svetovih in cel svet bi ga najbrž smatral za še večjega čudaka od Franka Zappe.
Janis Joplin bi morda pozabila na glasbo, morda bi utonila v povprečju ali pa svet zapustila, ko se je na začetku sedemdesetih doba otrok cvetja nepreklicno zaključila in ko bi se razblinile še njene zadnje iluzije.
Jim Morrison je že ob smrti tehtal dobrih sto trideset kilogramov, njegov um je bil povsem otopel in prepričan je bil, da bo zgolj umetnik? Uradno se je pridružil umetniški smetani na slavnem pariškem pokopališču, neuradno se skriva v Andih (po drugih govoricah pa v Tibetu) in živi duhovno življenje.
Kurt Cobain je bil v devetdesetih, ki glasbi niso ponudila nič novega ali pretresljivega, pravzaprav edini svetli žarek iskrenosti in izvirnosti, kje pa so končali tisti, ki so boj borili s Kurtom ob strani, pa lahko vidite ... Če se jih še spomnite.
Mnogi iz tistih dveh daljših seznamov bi se najbrž izgubili v povprečnosti, kot se je to zgodilo Peteu Bestu (mlajši bodo zdaj res mislili, da se mi je zmešalo!) originalnemu bobnarju skupine The Beatles, ki je moral zapustiti skupino tik pred prvim singlom zato, ker je bil najlepši in najbolj oboževan (res je tudi, da glasbeno ni bil tako sposoben kot ostali Beatli, a vseeno je bobnal veliko bolje od Ringa), nato pa se je zaposlil v pekariji. Mnogi bi najbrž po neštetih terapijah in zdravljenjih odvisnosti igrali še danes, vendar si najbrž nihče ne želi izvedeti, kakšna bi bila njihova glasba.
Vse to bi lahko tudi skrajšal - pokojni bi prešli ves tisti pekel, ki so ga preživljali Clapton, Cocker, celotni Stonesi, Lou Reed in ostali ali pa preživljali neznano blaženje kot Jerry Lee Lewis, Little Richard in njima podobni? seveda, na mnoge bi svet pozabil (tako ali tako je!) ali pa bi se upokojili.
Slovenija in umrle legende?!
Imamo oziroma imeli smo Primoža Habiča, po njegovi zaslugi so Niet še danes popularni in punk ne bo nikoli umrl. Ali je k njegovemu legendarnemu statusu, celo kultu pripomogla tragična smrt (overdose) ali pa ljudje padajo na iskrenost glasbenega izraza, ostaja zaenkrat neznanka.
In približno tri mesece je za legendo veljal tudi Nejc Erazem, saj veste, tisti prikupni član Bepop, ki se je smrtno ponesrečil v motoristični nesreči in so ga nekaj časa še omenjali vedno in povsod, zdaj pa je utonil v pozabo, tako pri članih skupine kot tudi pri zvestih oboževalcih skupine.
Kaj ostane nam?
Da uživamo v glasbi, saj je najlažje uživati v glasbi, ki je stara petnajst, dvajset, trideset in več let, saj je preprosto najboljša. Pa če so njeni izvajalci še vedno živi ali pa že uživajo v dobri družbi nekje drugje! Kot je pred leti pel Bora Đorđević: "Sve to nije dobro, mrtvi nisu roba, pustite da mirno leže na dnu groba. "
Še to - zakaj Michael Jackson, ki bo najbrž ravno tako umrl nenavadne smrti, čeravno ne mlad (najbrž mu bo odpadel kakšen življenjsko pomemben organ in takrat mu ne bo pomagala niti kisikova komora), ne bo nikoli legenda?! Ravno zato.
Legendam ne odpadajo nosovi in ne trpijo zaradi neštetih lepotnih operacij (oz. redkih kožnih bolezni?!).
Legende prizadene ciroza jeter, odpovejo jim ključni življenjski organi, lahko umrejo mladi ali pa se postarajo, a še in za vedno ostanejo veliki, največji oziroma postanejo legende.
