V 58. letu je prejšnji petek v bolnišnici Cedars Cinai v Los Angelesu umrl sloviti soul vokalist, mož z najbolj erotičnim basom Barry White. Pevec, skladatelj in producent, ki se je rodil v Galvestonu v Texasu (12. septembra 1944), je umrl zaradi težav z ledvicami.
Stopnjevanje njegovih zdravstvenih težav se je okrepilo po kapi, ki ga je zadela maja letos. Nobene skrivnosti ni, da je White imel kakšnih trideset kilogramov preveč. Kljub temu, da ni znal pisati niti brati not je prodal več kot 100 milijonov albumov. Zapustil je osem otrok.
Barry White je glasbeno kariero začel prav v Los Angelesu, kjer je bil nastanjen skoraj celo življenje. Sprva je bil le studijski pevec, kasneje producent, in ne ne le glasbeni, pač pa predvsem izvršni, kar pomeni, da je bil zelo vešč tudi glasbenega poslovanja oziroma mešetarjenja z glasbenimi posnetki. Zanimivo je tudi to, da se White dolga leta ni mogel odločiti, ali naj se sploh poda na pot pevskega solista.
Od leta 1973 je Barry White deloval v kombinaciji z orkestrom oziroma pod založniško znamko Love Unlimited in tako je naneslo, da so uradni nazivi izvajalca izjemno uspešnih plošč, na katerih srečujemo njegov prepoznavni vokal bodisi podpisani kot Love Unlimited bodisi Love Unlimited Orchestra ter končno tudi kot le Barry White.
Med leti 1974 in 1979 je White posnel večino svojih največjih funkoidnih in baladnih uspešnic: Let The Music Play, Can't Get Enough Of Your Love, You're The First, The Last, My Everything, Love Serenade, Playing Your Game, Baby, September When We Met idr. Studijska zasedba Love Unlimited (Orchestra) pa je v tistem času vključevala številne zvezdniške glasbene soliste, ki so se izkazovali tudi kasneje, kot studijski vitruozi ali pa vodje lastnih zasedb: klaviaturist Lee Riteanuor, kitarista Ray Parker Jr. (uspešnica Ghostbusters iz leta 1984, sicer naslovna glasbena tema iz filmske uspešnice režiserja Ivana Reitmana) in Wah Wah Watson, basista Nathan East (Al Jarreau, Fourplay, Eric Clapton) in Wilton Felder ter mnogi drugi.
V osemdesetih je White snemal manj znane in razvpite in predvsem v disco slog usmerjene albume, ki pa kljub izjemni finančni stimulaciji s strani založbe velikanke Columbia CBS (od te je za podpis pogodbe o sodelovanju White iztržil za tedanje čase rekorden znesek kar 100 milijonov dolarjev), niso prinesle posebnih uspehov, pa tudi posebej dobrih uspešnic ne.
Barry White je ves čas svoje glasbene kariere neutrudno nastopal in to ob spremljavi svojega lastnega Big banda, ki je vključeval tudi godalne sekcije. Prav zato so bili njegovi koncerti domena nastandardnih produkcijskih stroškov, kar naprej pomeni, da je odet v frak, z metuljčkom pod vratom in belim robcem za brisanje potu v desnici, pel le bogatašem v prestolnicah in seveda v Las Vegasu.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je pod kapo znamke A&M spet uspel posneti nekaj odmevnih albumov (The Icon Is Love, Put Me your Mix idr.). Leta 2000 je za album Staying Power, ki ga je izdala manjša losangeleška znamka Private Music, ta se je do tedaj ukvarjala predvsem z izdajanjem new-age glasbe, saj so zanjo snemali Yanni, Suzanne Ciani, Patrick O'Hearn in podobni, Barry White prejel dve nagradi Grammy. Seveda pa v zadnjih dve desetletjih ni manjkalo in zagotovo tudi v prihodnje ne bo zmanjkalo izjemne bere kompilacijskih izdaj z njegovimi posnetki.
Eno največjih posvetil so mu pred petimi leti namenili člani newyorške skupine Fun Lovin' Criminals, ki so svoj zadnji album sicer zafrkantsko naslovili 100% Columbian, prvo in največjo uspešnico z nje pa kar Love Unlimited. Ta song v prepoznavnem refrenu pravi, "Barry White saved my life / Barry White mi je rešil življenje!"
Saj je res. Barry White je globokoglasni spremljevalec neštetih romantičnih prizorov ter s šampanjcem in svečami tudi po svoji smrti ostaja inventar za ustvarjanje vzdušja, ki se mu strasti zaljubljenih ali zapeljivih oziroma zaplejanih ne bo mogle upreti še dolgo ...