Tinkara Kovač je ena naših mlajših glasbenic, a na sceni velja za prekaljeno veteranko, ki si je svoj ugled prislužila z odličnimi ploščami in iskrenimi živimi nastopi. Letos je izšla že njena četrta plošča O-range in v okviru turneje, na kateri predstavlja novo in tudi prejšnje tri plošče, se je že tretjič ustavila v Kamniku. O plošči, nastopih v živo, načrtih in še marsičem smo se z njo pogovarjali tik pred koncertom.
Tinkara, pred teboj je najbrž še en v precej dolgem nizu koncertov. Željno te pričakuje množica mladine, ki poznajo tvojo glasbo in tvoja besedila. Pričakuješ od tega koncerta karkoli več ali gre le še za enega v nizu?
Vsak koncert je lahko eden v nizu, če sestavljaš nekakšno listo, seznam ali statistiko svojega delavnega leta in dela, a hkrati noben koncert ni le še eden v nizu. Nikoli ne gledam na koncerte kot pač le še eno številko več. Na vsakem, tudi na tem v Kamniku, pričakujem najprej od sebe še več kot na prejšnjem koncertu in vsakokrat preden stopim na oder se skušam spomniti in zavedati, da imam že tako veliko izkušenj, da jih lahko uporabim, izkoristim, naredim še boljše. Konkretno pa bo koncert v Kamniku, kjer sem bila šele par let od tega in kamor si ravno zato spet želim prinesti svojo glasbo in pesmi z novega albuma, zadnji med tistimi v letošnji poletni sezoni (ki je te dni že pošteno podobna jeseni...) in zadnji pred mojimi težko pričakovanimi počitnicami, ki pa bodo pomenile več manjših prelomov na moji glasbeni poti.
Ti koncerti po vseh teh letih sploh še predstavljajo izziv ali gre že za glasbeno rutino?
Koncerti so zame še vedno eden najlepših izzivov, poleg tistega, ko snemam v studiu. Na koncertih gre vedno zares. Sem le jaz, mikrofon, flavta, na drugi strani pa publika, ki takoj stvar sprejme ali ne in to je najlepše, saj je najbolj iskreno in pristno ali pa včasih tudi neusmiljeno (k sreči nimam kakšnih travmatičnih izkušenj). Verjamem, da so prav koncerti tisto, kar bo vedno ostalo. V današnjem času, ko je velika kriza po vsem svetu na diskografskem področju, ko se albumi ne prodajajo več tako kot so se včasih, ko šteje bolj 'fasada' kot 'vsebina', bo prej ali slej ravno igranje v živo, ta sposobnost in ta preizkušnja, postalo meja in ločilo med tistimi, ki "so zares" in tistimi, ki... jih je nekdo drug postavil ali pa jih je ustvarila mašinerija biznisa, medijev.
Občutki so najbrž povsem drugačni, če si nekje na začetku predstavljanja nove plošče kot pa, ko si na sredini ali celo na koncu turneje?
Lepo je od izida albuma naprej na koncertih ugotavljati kako ga ljudje spoznavajo, večinoma preko singlov in kako je med mojimi komadi s časom vedno več tistih, ko publika poje z mano. Lepo je videti kako se ta "glasbena rokoborba" s spominom tvoje publike, ki nove pesmi primerja s starejšimi in že uveljavljenimi uspešnicami, počasi prevesi v zmago dobre glasbe, dobrih besedil, v katera kot avtor in izvajalec verjameš.
Rada bi pa mimogrede povedala še to, da se na slovenski glasbeni sceni prevečkrat razmetava z besedo "turneja" ... to je nekaj kar je pri nas takorekoč nemogoče, oziroma bolje rečeno nesmiselno organizirati v pravem smislu besede, ker je država tako majhna in glasbenikov toliko, prostori in pogoji za koncerte pa tako zelo različni in spremenljivi. Zato je "turneja" včasih bolj izraz, ki pride prav če si želimo polniti usta z zvenečo... in tudi za občinstvo malce zavajajočo besedo. No, če se prav spomnim je bil redek primer prave turneje v zadnjih letih tista, ki jo je v prejšnjem letu imel Andrej Šifrer s člani Dublinersov, po gledališčih.
Mnoge skupine trdijo, da je največji užitek še vedno igrati v klubih za sto ali dvesto ljudi, pa vseeno večino turneje odigrajo v največjih možnih dvoranah ali celo na stadionih in letališčih ter dirkališčih. Kako ti gledaš na to in so morda Križanke ter Cankarjev dom vrhunec za slovenskega glasbenika ali se mora nekje na vrhuncu spopasti s Halo Tivoli in bežigrajskim stadionom?
Zame je zagotovo največji izziv in največja čast igrati v Cankarjevem domu. Zaradi svoje glasbe in zaradi načina, kako si jaz prestavljam koncert iz tehničnega in organizacijskega vidika. V Gallusovi dvorani so namreč tehnične možnosti glede na ostale odre po Sloveniji najbolj dovršene in izpopolnjene. Ne spadam pa med tiste, ki pomembnost koncerta in svoje zadovoljstvo meri izključno po velikosti prizorišča, po številu prodanih kart. Zato mi je pri srcu tudi pristen, topel občutek nastopa, celo akustičnega, najbolj minimalističnega nastopa, v klubu ali na nekem majhnem trgu.
Po številnih koncertih in mnogokrat igranju vedno istih skladb skozi večer - kaj je tisto kar vas glasbenike žene naprej, pa čeprav veste, da je pred vami morda še dvajset podobnih koncertov? Je to občinstvo, energija v skupini ali zgolj obveznost, ker gre za vašo službo in vir zaslužka?
Publika zagotovo, različna glasbena prizorišča, ki imajo vsako svoje specifike in značilnosti. Res, ta občutek službene dolžnosti in lastni perfekcionizem, vse to čemur lahko rečeš profesionalnost, vse to nekaj šteje v tem smislu, toda če bi na vseh svojih koncertih igrala isto zaporedje skladb, iste aranžmaje, isto napovedovala skladbe, igrala z isto zasedbo... bi se mi res zmešalo, ker bi pomenilo, da obrtniško štancam koncert za koncertom. To pa zagotovo ni umetnost, domišljija, ustvarjanje. To je podobno kot da bi vsak dan v letu bila oblečena v bundo in rokavice. Kako neprimerno in kakšen dooooolgčas!!!
Že od plošče Na robu kroga si v družbi z ustaljeno spremljevalno skupino, ki jo sestavljajo izvrstni glasbeniki. Poznana si bila po pogostih menjavah glasbenikov. Je tudi to ena od sprememb v tvoji glasbi in karieri? Je mogoče z isto skupino nadarjenih glasbenikov priti vedno višje?
Res je, igrala sem z že veliko različnimi glasbeniki in zasedbami. Povprečno so sodelovanja trajala po eno ali dve leti. Zgleda, da je to kar neka norma, kliše. Najboljše je seveda, da igraš skupaj čimveč časa, saj je tako bend uigran, spet po drugi strani pa je začetek novega sodelovanja vedno pozitiven v smislu kreativnosti in stopnje navdušenosti. Ta odnos se z lahkoto primerja z odnosom med dvema partnerjema: obstajajo uspešne dolgoletne poroke, in nekatere cilje je morda res možno doseči le skozi leta, ampak glasba velikokrat najbolje zazveni v tistem zanosu in v navdušenosti tiste zgodnje, 300-odstotne zaljubljenosti.
Vseeno pa so pred vami bržkone težave - Matej Mršnik (kitarist) je član slovitih Laibach, ki odhajajo na evropsko in nato še na ameriško turnejo, Anže Langus (bas) in Peter Dekleva (kitara) sta člana Srečne mladine, pred katerimi je turneja po republikah bivše Jugoslavije in nova plošča, Teo Kahrimanovič (klaviature) je član Zmelkoow, od katerih lahko ravno tako pričakujemo nov napad... Se potemtakem obeta nova spremljevalna skupina Tinkare Kovač?
Dobro si to zavohal. Torej lahko prvič javno povem, da v mesecu oktobru začnem koncertirati z nekoliko spremenjeno zasedbo. Res, nekateri fantje iz benda so se lotili novih izzivov, tako oni kot njihove glasbene poti se razvijajo... in tako je tudi prav, da gredo svojo pot naprej. Matej je med sodelovanjem z mano za?el tudi delati na založbi, ne le z Laibachi, nekateri drugi so uspeli zakoli?iti in razviti svoje dolgoletne projekte ali pa še bolj natan?no usmerili svoj stil igranja v eno zvrst ali še bolj v eno zelo specifi?no kemijo med glasbeniki na dolo?eni sceni... Vsak si je s sodelovanjem z mano pridobil veliko izkušenj, nedvomno si tudi odprl kakšna vrata, ali pa vsaj preko nastopov in posnetkov z mano še bolj opozoril nase in na svoje sposobnosti... Jaz pa sem imela ob sebi odlične glasbenike, s katerimi smo preorali slovensko koncertno sceno in posneli dva albuma skupaj.
Glasbeniki so tudi tisti, ki te spremljajo tako na odru kot v studiu? Kaj je za vas kot skupino in morda zate osebno ve?ji izziv - v studiu oblikovati nove pesmi ali predstavljati pesmi na odrih širom Slovenije vedno novemu ob?instvu?
Studio je zame inspirativen, ker lahko v njem ustvarjam, tam nastajajo ideje in tam jih speljemo, izpilimo do detajlov. Če bi to bilo slikarstvo, je snemanje nastajanje umetnije, koncert pa žur ob razstavi.
plošča O-range je po mnenju mnogih tvoja najboljša, predvsem zaradi silne glasbene raznovrstnosti pa tudi zaradi osebnih besedil, ki si jih, vsaj ve?ino, napisala sama. Se bojiš, da bi se na ta na?in povsem razgalila ljudem, ki že tako željno prebirajo vse rumene ?asopise, da bi se lahko naslajali nad težavami medijsko prepoznavnejših osebnosti?
Sploh ne - a naj ne bi glasba vendar bila iskrena? Res je, da je v zadnjih letih zelo popularno, da na raznih tekmovanjih naredijo umetno skupino, jim napišejo glasbo, besedila. Saj, lahko je ta vrtinec zabaven za tiste, ki so vpleteni, in donosen za tiste, ki "mešajo epruvete" v zakulisju, ampak... hm, to ni zame. Kaj ti potem ostane za v medije razen tra?ev in stvari, ki z glasbo imajo bolj malo zveze? Zame je glasba zero-range. Nulta razdalja med mano in mojimi besedili in mano in mojo glasbo.
Najbrž je velika razlika med petjem lastnih in tujih besedil, pa ?eprav so bila morda napisana zate. V tujini je pogosta praksa avtorskih skupin, ki ustvarjajo za posamezne izvajalce, pa tudi pri nas je takšnih avtorjev vedno ve?. Ti si se teh spon otresla in z vsako ploščo si bila avtorsko bolj samostojna. Kako je prišlo do tega?
Že od vedno sem si želela, da bi neko? izdala svojo ploščo - saj, moje so vse dosedanje, ampak tu mislim na pojem "svojo" v avtorskem smislu besede. In z O-range albumom mi je to končno uspelo - napisala sem skoraj vsa besedila, razen par izjem in veliko glasbe, veliko ve? kot kadarkoli prej. Lep ob?utek, in tudi adrenalinski izziv, je to nekako zaupati tistim, ki imajo mojo glasbo radi in tako kot na primer sedaj, ko že drugi single iz albuma, pesem "Še tam ne" uspešno riše svojo pot, videti kako me ljudje zavestno ali v paketu z mojim izvajalskim, pevskim delom sprejemajo tudi kot avtorico. Imam ob?utek, da sem fotografiji, ki je v glavah poslušalcev, dodala še par dimenzij in sedaj postaja trodimenzionalna. To sem nekako od vedno ?utila v sebi in le stvar ?asa, izkušenj, priznam, tudi samozavesti je bilo, da se je to zgodilo in od te to?ke naprej se žurka zame šele začenja!
Ob besedilih se je vedno spremenila tudi glasba - iz klasi?no primorskega prvenca Ne odhaja poletje, prek nekoliko ostrejšega Koš?ek neba, sledil je preobrat v trip hop ploščo
