Navkljub močni in zelo prepoznavni promocijski akciji, rockovski festival imenovan Pop Arts Fest, ki naj bi se 29. avgusta zgodil na ljubljanskem hipodromu Stožice, ni dočakal niti svojega začetka. Ob odpovedih nastopov satanističnega rock heroja in ameriškega medijskega manipulatorja Marilyna Mansona, metal reperjev Papa Roach in hip-hop pionirjev Run D.M.C., ki so med prvorazglašenimi povabljenci nadomestili rock veterane The Cult, se je marsikdo upravičeno lahko vprašal, zakaj vednar v Sloveniji ne more uspeti organizacija tako velikanskega rock spektakla.
Metallica predlanskega maja na stadionu za Bežigradom, potem se z a priori ocenami, da je naš trg premajhen, ali pa da je slovenske rockovske tradicije enostavno premalo, ali pa celo, da je geostrateški položaj naše dežele (oz. prestolnice) nekaj odročnega ipd., ne moremo kar strinjati.
Koncerta Metallice je uspel pač zato, ker je skupina in njeno več kot desetletno glasbeno ustvarjanje, naravnost ikona pop-kulture in zato jih ni bilo malo tistih, ki so na koncert prišli tudi zaradi spoštovanja do njihovih starejši dosežkov in ne le zadnjih MTV podvigov. Koncert je bil medijsko dobro razbobnan, koledarsko pa tudi skorajda ob najprimernejšem času.
Slednje ne more ravno (z)držati za odpovedani PAF. To pa ne zato, ker je bila cena vstopnic previsoka. 7.000 SIT ali več je zaenkrat previsoka cena za ogled kateregakoli rock nastopa, če seveda to ni ime iz samega vrha. Med te pa bi tako lahko všteli U2, Madonno, Rolling Stonese, Pink Floyde in le še peščico njih. K razumevanju novega položaja, ki velja na koncertni sceni zadnje leto je nujno potrebno dodati naslednje podatke. Cene vstopnic za ogled tovrstnih dogodkov so v svetu v zadnjem letu narasle za kar 40%.
Medtem ko je pred tem, torej tudi še pred dvema letoma, veljalo, da koncertni nastopi tudi s pripadajočim medijskim nabojem sami po sebi prispevajo k zvišanju prodaje fonogramov določenega izvajalca, pa temu zdaj ni tako. Ostrejši režimi v odnosih med izvajalci, njihovimi založniki in koncertnimi promotorji se je zaostril. Vsak deluje bolj kot ne le zase. Tako tudi izvajalec nima več nobene pristojnosti nekako koordinirati ali pa nekako ublažiti mogočen prepad med dobro prodajo plošč in nekoliko slabšo koncertno bero.
Tako kot je izdajatevljso oz. založništvo prisiljeno ogromno vlagati v produkcijo, in to ne le glasbeno, pač pa predvsem in največ v vizualno, estetsko in televizijsko (video spoti), tako se mora tudi oranizator koncertne turneje zanašati le na lastno fiskalno ali poslovno spretnost. Ta pa upravlja le z dvema osnovnima vzvodoma. Tako kot vselej sta glavni ekonomski postavki: prilivi in odlivi. Stroški postavitve velikega odra, dodatne elektrifikacija, ozvočenje, prevozi in še tisočero drugih so neizprosno velikanski in rock koncert, kot mu lahko rečemo, velikega produkcijskega formata, tako je bil načrtovan tudi nesrečni PAF, je ob obisku manj kot 20.000 obiskovalcev, ki bi bili za njegov obisk pripravljeni odšteti nekaj manj kot 100 DEM (z nekaj priboljška, prevozom in morebitnim suvenirjem je to spet krepko čez 15.000 SIT na osebo), finančno boleče poguben.
Prvo grenko izkušnjo v novih, zaostrenih koncertno-promocijskih razmerah ima zagrebško-krško podjetje Vinyl (organizatorji koncerta Metallica), katerim je v rdeče številke padel obračun prilitih in odlitih stredstev na račun koncerta Erosa Ramazzottija v Tivoliju maja letos. Tudi če odmislimo, da so zlata leta italijanskega kralja pop že mimo, prištejemo njegovo zimzeleno priljubljenost in zelo dober spomin na njegov nastop v na istem prizorišču pred sedmimi leti, je cena vstopnice, ki je veljala okrog 7.000 SIT hudo previsoka. Koncert je bil lep in atraktiven, 3.000 obiskovalcev oz. obiskovalk je bilo zelo zadovoljnih, nastopajoči so delo opravili profesionalno, polprazen parter in že omenjena vzel v blagajni pa je prirediteljem glave razočarajoče skrila med lastne dlani.
Romantike na tej sceni ni več, čeprav je pred časom ni manjkalo. Pred štirimi leti so U2 nastopili celo v Sarajevu. Napol ali pa celo povsem zastonj. Tedaj verjetno bolj iz solidarnostnih ali pa političnih apetitov, ki jih kot svoj značilni znak razglaša njihov pevec Bono. Na velikem koncertu Rolling Stonesov pred tremi leti se je v Zagrebu prav tako zbrala 50.000 glava množica, a je končni obračun spet pokazal zgubo. Toda tedaj se je prireditelj, lahko bi rekli, zavesno pognal v lasten strošek, ki naj bi mi kasneje odprl vrata do kateregakoli izvajalca in možne organizacije njihovega nastopa bodisi pri nas ali na sosednjem Hrvaškem.
To se je pravazprav tudi zgodilo, saj je obisk angleškega zvezdnika Stinga (poletje '99 v Pulju in Ljubljani) promotorju napovedoval dobre čase, ki pa jih je znova skazilo splošno blagostanje prebivalstva v tej regiji, ki pod palcem enostavno nima toliko kot koncertni navdušenci med Belgijci, Nizozemci, Nemci, Angleži, Švedi, Norvežani ali pa Francozi.
Če pogledamo najširše pa je letošnje koncertno poletje na severni hemisferi zaznamovala povsem nova promotorska logika. Že omenjena rock ali pa pop megalomana U2 in Madonna sta se odločila, da ju do nadaljnega ne zanimata stadionska oblika nastopanja, pač pa le dvoranska. Madonna je v Evropi uprizorila le ducat nastopov, medtem ko v ZDA dvakrat več. Vsi njeni koncerti so bili produkcijsko zelo zahtevni in polni glamurja, vstopnice so bile vratolomno drage, prizorišča njenih nastopov pa megapolisi, kjer ne bo težav poiskati cca. 15.000 ali 20.000 obiskovalcev.
Ustvarjena mrzlica seveda ni povzročila, da bi se prodajalci vstopnic znašli v negotovosti. Ravno obratno. Karte za koncerte so se prodajale z rekordno hitrostjo, tako da je prav vsak njen nastop užival že tedne prej razprodan avditorij. U2 so se stvari lotili prav enako. Toda ti z nekoliko manj bleščečo scenografijo. Vstopnice za njihove evropske dvornaske koncerte so bile krepko čez mejo 100 DEM, kljub temu pa med obiskovalci razgrabljene že v predprodaji. Povprečna cena vstopnic za ameriške datume slovitih irskih rockerjev je bila tako kar 76 dolarjev, kar je v primerjavi s 30 ali 40 dolarjev, kolikor so veljale do sedaj, kar težko razumljivo.
Za primerjavo lahko dodamo ugotovitev, da so vstopnice za košarkarske tekme lige NBA v povprečju 30 dolarjev, medtem ko ogled prvorazredne tekme v baseballu velja 15 dolarjev. No, tudi U2 z izkupičkom lahko zelo zadovoljni, saj so ob koncu ugotovili, da so s 50-imi dvoranskimi nastopi samo v ZDA zaslužili kar 102 milijona dolarjev, ker ji že sedaj uvršča na tretje mesto večne lestvice, na kateri vodijo Rolling Stonesi in njihova koncertna serija iz leta 1994 Urban Jungle Tour, sledijo pa jim Pink Floydi, ki so na svojem zadnjem odrskem pohodu v letih 94-95 iztržili 103 milijona dolarjev. Nič čudnega zato ni, da so U2 pred tednom objavili, da bodo naskočili rekordno znamko in kljub temu, da so minuli vikend izvedli zadnji napovedani koncert turneje naslovljene Elevation doma na Irskem (ta je bil tudi edini v tem sklopu na prostem), se omenjena turneja nadaljuje še s 30-imi nastopi oktobra in novembra v ZDA.
In še za konec ena cvetka, povezana prav s fenomenom Marilyina Mansona, ki naj bi v Stožice pred sklabiim tednom privabil več kot 20.000 koncertnih navdušencev. Njegova glasba je slaba, tako zelo slaba in neposlušljiva, da sploh ne pomnim, da bi v zadnjih treh mesecih, kolikor časa se je dogodek napovedoval, na kateremkoli radiu pri nas sploh slišal njegov glas! Ni tako? Zato skromnih 1.100 v predprodaji prodanih vstopnic za stožiški spektakel niti ni kakšna posebna eksotika.
Matija Rossa
