Skupina Air je nastala leta 1995, seveda pa pri tem francoskem duetu elektronske pop glasbe težko govorimo o skupini, saj večino dela opravita kar Jean-Benoit Dunckel in Nicolas Godin, vključno s produkcijo, v studiu pa se jima pri nekaterih skladbah pridružijo še gostujoči glasbeniki.
Glasbeni svet sta nase opozorila že leta 1998 s prvencem Moon Safari, iz katerega sta se izluščila dva velika hita Sexy Boy in Kelly watch the stars, dve leti kasneje sta ustvarilo glasbo za film Sofie Coppole The Virgin Suicides, leta 2001 pa sta izdala še ploščo 10,000 Hz Legends. V začetku tega leta pa sta postregla z novim izdelkom, ki sta ga poimenovala Talkie Walkie.
Na plošči je deset skladb, od tega tri instrumentalne, ostale pa s precej nenavadnimi vokali in vedno izstopajočo instrumentalno podlago, ki bolj ali manj uspešno ponazarja različne ambiente. Govorimo o skladbi, ki težko masovno proizvaja hite, temveč od poslušalca zahteva pozorno poslušanje, hkrati pa je treba pogosto domišljiji pustiti prosto pot, saj je glasba v nasprotnem primeru povsem zvodenela in neprepričljiva.
Morda najboljša skladba na plošči je vsekakor Cherry Blossom Girl, v kateri kot pevka gostuje Jessica Banks, kot flavtist pa Malik Mezzadri in prav flavta v spletu z akustično kitaro pričara izredno zanimivo zvočno sliko. Tisti, ki so že imeli priložnost videti izredno zanimiv videospot, so si ravno tako ustvarili svojo podobo, pa čeravno ni povsem v skladu s samim besedilom.
Znova imamo z ženskim vokalom, tokrat Lise Papineau opraviti v skladbi Surfing on a rocket, ki je ena najbolj živih skladb na plošči, čeprav so reverb kitare malce bolj umetne in podoba surfanja na raketi ni ustvarjena tako doživeto in slikovito, kot bi uspelo kakšnemu surf bandu. Odlična ideja, a žal ne najbolj prepričljiva izvedba!
Podobno se je ponesrečila tudi skladba Another Day, ki ima odlično besedilo o minljivosti časa in našem nezavedanju slednjega, saj preprosto ne znamo več uživati, a je sama instrumentalna podlaga preveč enolična in monotona. Ves čas gre za neskončno dolgo čakanje na injekcijo dobre volje, ki pa je ni in ni - kot bi nam ura odzvanjala zadnje trenutke življenje. Vse skupaj deluje kot paradoks z besedilom, ki nas opozarja in glasbo, ki nas prepričuje v nasprotno.
Izredno zabavna in popolno nasprotje prejšnje pa se mi je zdela skladba Alpha Beta Gaga, kjer me je žvižganje spomnilo na temo iz starejše španske mladinske nadaljevanke Modro nebo, pa tudi akustične kitare dajejo skladbe nekoliko bolj eksotičen in tudi živahen pridih. Na koncu vse skupaj postane zelo prelivajoče in prijetno pestro.
Lisa Papineau znova zapoje tudi v skladbi Biological, ki je še ena v vrsti tistih z zanimivimi besedili, tokrat pa namesto instrumentov večino opravita kar oba vokala. Pesem pripoveduje o genetskem inženiringu, vokala pa se drug od drug odbijata, pa znova privlačita, prepletata in razdružujeta, podobno kot počnejo geni in kromosomi v našem telesu.
Glasba Air je precej naporna, saj se mi je na trenutke zdelo, da name pritiska kot nizek zračni pritisk. Vokali na nekaterih mestih zelo spominjajo na Portishead, v našem okolju pa bi lahko našel podobnosti v glasbi skupin Melodrom in Miss.Bee.
Ploščo bi priporočil predvsem tistim, ki radi le poslušajo glasbo in v njej odkrivajo različne (ne)smisle, seveda tudi vsem ljubiteljem ambientalno elektronske glasbe, ki radi prisluhnete tudi kakšnemu Mikeu Oldfieldu in Jeanu-Michellu Jarreu. Izbira je seveda povsem vaša!
Air: Talkie Walkie
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 3,5
