O izvrstni slovenski surf rock zasedbi Bitch Boys je bilo na teh straneh napisanega že veliko, a ne dovolj in pisanja še ni konec. Pred dnevi mi je v roke prišla demo plošča Behind the Hound dog walls, ki je bila posneta nekega sobotnega dopoldneva v legendarnem, zdaj že pokojnem klubu Hound dog.
Nekaj zanimivosti za uvod. Vse skladbe z izjemo ene so prvi posnetki! Med pripravami za izdajo tega demo posnetka so Hound dog zaprli in mnogim oboževalcem slovenske surf rock in rock-a-billy scene strli srce. Treba bo poiskati drug dom.
Ploščo je poslušal in ocenil s skoraj čisto petico tudi legendarni Phil Dirt, eden največjih poznavalcev in častilcev surf rock glasbe na svetu. Gre za skladbe, ki jih skupina preigrava na koncertih in ki jih ni moč najti na prvencu ... In heat. Poslušanje vam bo v nepopisen užitek!
Že prva skladba James Bond Theme nam pokaže, da gre za skupino z obilo glasbene domišljije, saj v osnovni surf rock ritem zlahka vpletajo prepoznavno temo iz filmov o najslavnejšem vohunu vseh časov. Seveda ima glavno vlogo kitaro oziroma kar obe kitari, vendar tudi ritem sekcija deluje neuničljivo in predvsem nezamenljivo.
The Final Ride bi bila lahko le še ena od priredb, vendar temu ni tako, gre za pravzaprav edino avtorsko skladbo na plošči. Ima kar nekaj prelomov ritmov in pa predvsem zelo nabrušene kitare, ki zmorejo čarati zaljubljencem na kakšni obali ali pa parajo ušesa, ki imajo rada ostrejše zvoke. Vsekakor pa božajo ušesa glasbenih sladokuscev.
Mach One ne bo najbrž nikoli uporabljena v reklami za Gilette, gre pa za skladbo, ki se vam bo temeljiteje usedla v srce kot bi se vam na obrazu poznala kakšna brazgotina. Klasičen surf rock, na katerega pa bi bilo moč plesati tudi kazačok, saj ima nemogoče veliko poskočnosti in živahnosti, ki vas potegne med ? Ah, sanje - na divji spust s padalom, med visoke valove s surf desko, na neskončno pot po puščavskih cestah ?
Da se ne bi posvečali le sanjam in vohunom, so Bitch Boys za naše užitke predelali tudi glasbo, ki spremlja Batmana. Predelava Batman Theme seveda sloni na tej prepoznavni glasbeni melodiji, vendar ji ne sledi, vsaj ne tako slepo, kot je v navadi pri priredbah ostalih slovenskih skupin. Do izraza pridejo vsi štirje instrumenti, tudi bas kitara.
Naslednja predelava je ena tistih, ob kateri vam bo usta raztegnilo vsaj nekje do ušes. Na Golici & Regiment po cesti gre in prvovrstna zabava. Obe skladbi sta že sami po sebi nalezljivi in najbrž si jo bolj poredko žvižgamo le zato, ker sta preveč tradicionalni (beri kmečki oziroma spominjata na šolske proslave starih dobrih časov). A ko ju enkrat slišite v tej izvedbi, si ju boste žvižgali cel dan. Seveda, če vas ne bo bolj zasvojila katera druga!
Wipe out je bržkone ena tistih skladb, ki jo pozna skoraj vsak glasbeni zanesenjak, saj jo lahko slišite na prav vsakem dobrem žuru. Za spremembo ima v tej skladbi bolj ali manj glavno vlogo bobnar skupine Marko Valant Markan, a mu tudi ostali sledijo v maniri neprekosljivega surf rock ansambla. Vsekakor tudi ta odstopa od originala, saj ima nekaj več kitarskega naboja in živega "žmohta". Oh da, na začetku se vam bo morda zazdelo, da bo iz zvočnika vsak čas zažvrgolel Rok Fenergja, ampak? kaj naj bi on počel tukaj? Tudi jaz nimam pojma!
Chi - Chi je ena tistih skladba, za katero bi lahko zapisali, da je balada, ki bo ganila še tako okamenelo srce, ampak? Žal ne pišem o naših polikanih pop zvezdnikih, ampak o skupini, ki ve kako se streže zahtevnim glasbenim okusom in kako se igra na iskren način in predvsem za lastno zabavo. Zatorej - kljub otožnejšim ritmom se zabavajte!
Teenage Surf Vampires je še ena zelo znamenita pesem ameriške surf rock scene in obvezen oziroma železen repertoar vsake nadebudne surf rock skupine, ki je na poti, da v kakšni omejeni podalpski deželici postane fenomen. Če ne na plošči, je boste skoraj zagotovo slišali na vsakem koncertu Bitch Boys.
Bitchoola je, kot pove besedilo v oklepaju, ustvarjena z navdihom Rockule, torej še ene skladbe, za katero vam je že iz naslova lahko jasno razvidno, da gre za obvezno osnovnošolsko čtivo. Premore pač vse, kar mora vsebovati dober surf rock komad - ritem, obilo činel, nekaj poigravanja, stopnjevanje in pa kitare, kitare in še enkrat kitare.
Misirlou je še ena tistih, ki jo poznajo prav vsi in to predvsem po zaslugi kultnega filma Pulp fiction in ravno tako kultnega soundtracka tega filma. Predelava ima sicer nekaj manj tistega ubijalskega nagona, a ima zato povsem drug šarm. Še enkrat več se izkaže, da skupina ne želi slepo posnemati, temveč iščejo izvir navdiha in skladbe igrajo po lastnih notah. In v teh časih je to prava redkost in bogastvo.Vmes vpletejo tudi melodije iz skladbe Hava Nagila, ki je dobro znana oboževalcem skupine Terra Folk, na dlani pa imate, kako raznolika glasba se igra v Sloveniji. S strani skupin, ki so kar prevečkrat spregledane. Kar pa je pri nas zelo pogosta praksa.
Stay close to me se začne s kitarskim poigravanjem, najlažje pa jo lahko opišem tistim, ki se spominjate ameriške nadaljevanke Happy days (Srečni dnevi). Lahko si predstavljate drive-in kino in pa Fonzieja, ki nežno objema kakšno od svojih čebelic, nato pa jo z motorjem odpelje nepozabni noči naproti. Zelo nežni ritmi, ki pa jih popestrijo na trenutek nekoliko bolj besne kitare.
Walk don't run Mr. Eminem (a.k.a Ziggy Zaggy) se odpre z bobnarskim uvodom v Walk this way (ali pa se je vsaj meni tako zdelo), nadaljuje pa se z izvrstnim kitarskim poigravanjem Eminemove uspešnice Without me, vse dokler se niti ne povežejo v klasiko Walk don't run. Seveda pa skupina doda še obilo svojih idej in skladba kar prekipeva od raznovrstnosti kitar in stopnjujočega ritma.
Apache so res tudi ameriški helikopterji, a ta skladba nima z njimi prav nič skupnega. Ni omejujoča, se nam ne vsiljuje in od nas ne zahteva nemogočega. Zgolj to, da ji prisluhnete in v njej uživate. Kaj več pa ni potrebno, to bo več kot dovolj. Ena tistih skladb, ki vas utegne ob petih zjutraj vreči pokonci, saj vsebuje odličen kitarski riff, nato pa vas bo še lep čas držala pokonci.
Še ena v nizu mojstrskih predelav je Theme from Magnificent 7 (a.k.a Smogovci), saj vas utegne znova popeljati v stare čase, ko je bilo vse še nemogoče preprosto in je bila večini pomembna le igra in zabava. Oziroma oboje združeno v enem, zdaj naj si pa vsak predstavlja po svoje, kako in kaj. Ah, človek se zlekne v kavč ali pa v ležalnik in se le ozira naokoli in zadovoljno smehlja.
Nitrus že na začetku preseneti s kitarsko ostrino in drvečim ritmom, ki za skladbo skupine ni značilen, vsekakor pa ga obvladajo. Po tem udarnem začetku vas bo melodija najbrž spomnila na skladbo Sokolovo Črna luknja, vsekakor pa besno in na vso moč udarno.Priložnost za solo dokazovanje spet dobi in v popolnosti izkoristi Markan.
Devojko mala je skladba, ki je ne poznajo le jugonostalgiki, temveč jo v takšni ali drugačni predelavi poznajo praktično vsi, saj je, kot se temu rado reče, ponarodela. Tudi obravnavana predelava bi utegnila slediti temu vzoru, čeprav se nad to trditvijo hitro razpre senca dvoma. Kolikokrat slišite skupino na radijskih valovih? Skoraj nikoli, pravite? Prav imate! In kolikokrat lahko po radiu slišite Idole, ki imajo daleč najbolj znano izvedbo te pesmi? Tudi nikoli? In spet imate prav! Vendar pa ste obe izvedbi in še kakšnih pet ali deset drugih, odlični. Besedila v tej izvedbi ne boste preveč pogrešali, kitare so v izobilju.
Knucklehead je nekoliko mirnejša in bolj ali manj v slogu avtorske glasbe, ki jo je skupina ponujala na prvencu ?In heat. Kaj naj bi to pomenilo? Izvirnost, preprostost, simpatičnost? Vsekakor! Uživajte.
The Wedge se odpre s silovitim bobnarskim uvodom in je še ena izmed mnogih iz obveznega čtiva in železnega repertoarja pravzaprav vseh surf rock skupin. Podobno kot Wipe out je rdeča nit skladbe odlično bobnanje, vse skupaj pa povezujeta obe električni kitari, bas kitara pa ritem le še bogati.
Stay close to me (take 2) je na plošči kot bonus track in se malenkost razlikuje od tiste prej omenjene. Nekoliko počasnejša in namesto hitrega kitarskega vložka je kitara tu zgolj nekoliko ostrejša in glasnejša. Še en dokaz o premnogih idejah v glavah štirih odličnih glasbenikov.
Damir Igličar Legenda (kitara), Robert Bilođerić Mirnič (kitara), Marko Valant Markan (bobni) in Tomaž Urgl Murgl (bas kitara) so se še enkrat več potrudili in nas presenetili s to ploščo predelav, ki morda ne bo nikdar izšla kot njihova uradna plošča, a bo mnogim predstavljala pravo bogastvo.
Ne gre le za iskre, temveč za ogenj, ki ga bo nemogoče pogasiti, ko bo enkrat zagorel v vsem svojem sijaju.
