Courtney Love bi prej kot ljubljenko, lahko označili za dežurno nočno moro ameriških čistunov in konservativne javnosti, saj vse od svojega prihoda na glasbeno sceno leta 1989 izziva... Zlahka bi jo primerjali s člani skupine The Offspring, ki imajo ravno tako štirideset in še nekaj let, pa jih otroška punk upornost nikakor ne zapusti.
Courtney Love ima za seboj zanimivo glasbeno pot, saj je od leta 1989, ko je ustanovila skupino Hole pa nekje do leta 1999, ko je skupina začela razpadati, izdala kar devet albumov, odigrala v dveh odličnih filmih The People Vs. Larry Flint in Man on the moon, seveda je bila poročena s tragično umrlim Kurtom Cobainom, zadnja leta pa je bilo moč o njej brati predvsem kot o alkoholičarki, odvisnici, slabi materi in odcveteli glasbenici.
Z albumom America's Sweetheart skuša odgovoriti in razložiti vsem, ki so jo odpisali in ki so jo na tak ali drugačen način črnili. Vsa besedila, z izjemo skladbe Uncool (avtorski duet s slavnim Berniejem Taupinom, ki je znan sodelavec Eltona Johna) je napisala sama, pri glasbi ji je pomagala producentka Linda Perry (4 Non Blondes, sicer pa je sproducirala zadnja albuma Pink in Christine Aguilere).
Prisotnost Linde Perry seveda ne pomeni, da se je Courtney odrekla glasbi, kakršno je ustvarjala s skupino Hole, torej glasno in surovo mešanico punka, grungea in alternativnega rocka. Sodelovanje nam da vedeti, da je Courtney želela tržišču ponuditi ploščo, ki se bo prodajala in ki bo ljudem všeč. Žal pa je na plošči najbolj všečen ovitek!
Skladbe, dvanajst jih boste na plošči našli, so si vse preveč podobne - instrumentalne podlage so surove, ostre, grobe, a vse to v tolikšni meri, da besedil največkrat sploh ne slišimo in prepogosto je poslušalec prisiljen v branje besedil iz knjižice.
Besedila so odlična, ni kaj! Courtney pripoveduje predvsem o sebi ? o sebi kot o glasbenici, kot ljubimki, kot odvisnici, celo prešuštnici. Prizna, da je sposobna izkoriščati moške, kot slednji največkrat želijo izkoriščati njo. Prizna, da uživa v ustvarjanju in igranju glasbe, ne uživa pa biti v soju žarometov in luči, saj je tako tudi pod drobnogledom javnosti, ki jih zanima vse kaj drugega, kot njena glasba.
Kot vedno, bi želel opozoriti na nekaj skladb, ki zaradi tega ali onega razloga odstopajo in izstopajo. V prvi vrsti je to skladba Sunset Strip, kjer je petje skozi celotno pesem pospremljena z blagodejnim in pestrim back vokalom, predvsem pa je besedilo tisto, ki pritegne.
Podobno zanimiva je tudi skladba All The Drugs, kjer že naslov izda vsebino, v skladbi I'll do anything nas Courtney že v uvodu spomni na Nirvano, z ušesi pa znova lahko zastrižemo pri že omenjeni skladbi Uncool. Taupinova prisotnost se pozna, saj besedilo lepše teče, ob tem pa je tudi sama glasba nekoliko počasnejša, lahko bi rekel celo bluesovska.
Skladba Life Despite God pritegne že v uvodu in nas ne spusti skozi pesem, saj se je Courtney pozabavala s svojimi vokalnimi sposobnostmi in tako niha med besnim in pijanim oziroma zadetim. Hello ima zanimive uvodna riffe, vendar skozi poslušanje dobimo občutek, da smo podobno skladbo s podobnim besedilom že slišali nekje v uvodu.
Tudi Zeplin Song že v naslovu pove, o kom se bo pelo in igralo ? o eni najboljših skupin vseh časov seveda ? Led Zeppelin. Izvrstno besedilo, ob Sunset Strip najboljše, zelo odločen refren in pa precej hrupna instrumentalna podlaga. Never gonna be the same pa nam Courtney predstavi kot krhko in občutljivo bitje, ki se konec koncev najbolj od vsega želi ljubiti in biti ljubljena. A žal nič več ne bo tako, kot je bilo ? razlogi pa so vsem dobro znani.
Nemogoče je reči, da gre za ploščo presežkov, saj je izredno težko najti skladbe, ki zares izstopajo iz celote. Dve ali tri skladbe se bodo zagotovo prebile na radijske postaje, vendar nič več kot to. Novih klasik ne bo, refreni ne gredo v ušesa, saj so besedila preveč kompleksna in tudi osebna. Kljub prisotnosti Perryjeve to ne bo hit plošča!
Če bi bila Courtney Love nov obraz na sceni, bi bila ta plošča izreden obet za prihodnost, tako pa je najlažje pričakovati, da bo enfant terrible posnela še kakšno solistično ploščo in se predvsem sončila v stari slavi. Mladi je ne bodo sprejeli, ker je preostra in premalo pop, starejši pa so njene izbruhe že prerasli in preživeli ter se umirili. Courtney tako ostaja ena in edina prava "bitch" na svetovni glasbeni sceni!
Courtney Love: America's Sweetheart
(leto izdaje 2004, založba Virgin, distribucija Dallas)
Ocena: 3,5
