Najbolj slavni prekmurski glasbenik je vsekakor Vlado Kreslin, alternativno bolje izobraženi poznate tudi Psycho-path, čas pa bo, da spoznate tudi glasbo skupine Dežurni krivci. Čvrst in spodoben rock, z rahlo garažnim prizvokom in zelo smiselnimi besedili. In za mlado skupino je to zelo pohvalno, za prihodnost kvalitetne glasbe pri nas pa ravno tako!
Prekmurski kvartet ima za seboj že izdajo dveh plošč - prvenec Nikogaršnje mesto - daleč od ljubezni, kjer so nakazali, v katero smer glasbe se bodo usmerili in pa raritetnih 50 izvodov njihovega nastopa v oddaji Jureta Longyke Izštekani.
Skupino sestavljajo Leon Štrakl (vokal, kitara), Tomas Tibaut (bas kitara, spremljevalni vokal), Marko Čuš (kitara, spremljevalni vokal) in Igor Ketiš (bobni, spremljevalni vokal), vsi štirje člani skupine pa sodelujejo pri ustvarjanju besedil, glasbe in aranžmajev. Med gosti je treba omeniti Melee Fabčič, pevko že omenjenih Psycho-path in pa Saša Serbana, ki je odigral didgeridoo v skladbi Smrt v puščavi.
Še preden se posvetimo sami glasbi, moram omeniti še umetniško dodelan ovitek, katerega je oblikoval kar član skupine Marko Čuš, ne moremo pa mimo podatka, da je bil producent na plošči priznani Aldo Ivančič.
Njihova prva plošča Nikogaršnje mesto - daleč od ljubezni je izšla leta 2000 in na njej je slišati precej vplivov kasnejših, zrelejših Pearl Jam in pa tudi nekaj Res Nullius in Big Foot Mame. V teh treh letih nastajanja nove plošče se je spremenilo kar nekaj stvari in glasba Dežurnih krivcev je mnogo bolj izvirna in samosvoja.
Ploščo Kakor človek odpre skladba Krik (-et), za katero se na večini TV postaj že vrti videospot, ki ga je posnel Marko Simič - Simo in glede na to, da gre za nekoliko bolj nizkoproračunsko zadevo, je vse skupaj odlično in zanimivo.
Večino skladb bi zlahka označili za mešanico garažnega rock'n'rolla in ostankov grungea. Veliko je hard rockerskih kitarskih riffov in klasičnih kitarskih solaž, vokal je zelo odločen, ritem sekcija pa ustvarja imenitno podlago za besedila. In kljub zelo garažnemu občutenju je zvok zelo čist in tudi vokal je dobro slišan, kar za številne slovenske skupine žal ni značilno.
Seveda kar nekaj skladb odstopa iz tega strogega okvira. Kot prva vsekakor Smrt v puščavi, kjer didgeridoo pričara izjemno ambientalno zvočno sliko in tudi drugače je splošen zvok skladbe zelo temačen, temi skladbe primerno. Ena tistih skladb, kjer že instrumentalna podlaga pove ogromno!
Skladba Črf je zanimiva predvsem zaradi minimalnega besedila, ki bi ga lahko omejili kar na refren, zato pa je v ospredju znova glasba. S stopnjujočim ritmom, odlično odigranimi bas prehodi in pa petjem vseh štirih članov ima skladba kljub pomanjkanju globokih besed zelo široko globino.
Skladba Trenutek, ki kar prekipeva od izvrstnih riffov in težkih bobnov, utegne postati naslednji hit, vsekakor pa zaželjena skladba na koncertih. Skladba Shot je edina skladba odpeta v angleščini, ki je jasna in razločna, skladba pa odstopa predvsem zaradi značilnega ženskega vokala, ki ga je prispevala Melee.
Tudi skladba Tistemu je nekoliko bolj temačna, saj se čez besedilo vlečejo kitare, pevca pa kar prevečkrat dopolni zelo globok glas nekje iz globočin onstranstva. Človeka kar malce zmrazi, saj je vse skupaj podobno prebujanju iz nočne more, pa naposled ugotovite, da ste se zbudili v vnovični nočni mori. In nič bolje se vam ne bo godilo niti ob poslušanju skladbe Pekel, kjer že naslov pove dovolj, kaj?!
Potencialna uspešnica je tudi skladba Apokalipsa, predvsem zaradi zelo spevnega in dinamičnega refrena, celotna podoba pa spominja na skladbe zgodnjih Iron Maiden. Povsem drugačna je skladba Plen, ki bi jo lahko označili za klasični garažni rock'n'roll, kjer kitare ves čas divjajo, ritem pa je že kar neusmiljen, vse skupaj pa fantje začinijo z nekaj prelomi.
In če je bil v prejšnji skladbi ritem zelo oster in divji, je v skladbi Vampirka vse še stopnjo ali dve hitrejše. Petje malce spomni na skupino Indust bag, glasba pa v sebi združuje marsikaj in to zgolj najboljšega.
Naslovna skladba plošče Kakor človek zaključi zanimivo glasbeno potovanje v temačnem blues stilu z nekoliko zamolklim petjem, že refren pa je v njihovem lahko rečemo značilnem udarnem in energičnem, mestoma celo hipnotičnem stilu.
Dežurnim krivcem je uspelo združiti odlično glasbo zadnjih tridesetih letih 20. stoletja in vse to prenesti v 21. stoletje, vsemu skupaj pa so dodali odlična besedila o življenju, smrti ter odnosi med ljudmi. In glede na to, da čistokrven in odkrit rock'n'roll doživlja renesanso, tudi Dežurni krivci ne bi smeli ostati izven okvirjev uspeha.
Dežurni krivci: Kakor človek
(leto izdaje 2003, založba DK, distribucija Dallas)
Ocena: 4,5
