Elvis Berljak je vsestranski ustvarjalec, ki se z žametnim glasom in dinamičnim kantavtorskim izrazom že nekaj let prebija skozi slovensko glasbeno sceno.
Čeprav je na njej aktiven le dobrih pet let, saj se je prej preizkušal bolj v gledaliških oz. igralskih vodah, lahko rečemo, da je v teh letih naredil velik preboj tako v petju kot v skladanju pesmi, ki jih piše iz osebnih življenjskih izkušenj.
Tako je od leta 2011, ko je bil proglašen za tretjega najboljšega kantavtorja na mednarodnem kantfestu v Rušah pa do letos, ko je izšla zgoščenka Najine ljubezni, ustvaril veliko pronicljivih skladb, v katerih se je poigral s številnimi tematikami, žanri in glasbenimi stili.
Na CD-ju se nahaja petnajst skladb, med katerimi prevladuje ljubezenska tematika – med tovrstnimi pesmimi lahko izpostavimo skladbe kot so Mojca, Tvoja pesem, Balada o deklici in princu, ... s kodrom rdečim se igraš in Najine ljubezni, ki se spogledujejo z bohemskim francoskim šansonom na eni in trubadursko balado oz. serenado na drugi strani. V pesmi Mojca, ki je ena tistih, katere refren poslušalcu najdalj časa odmeva v glavi, ne manjka inovativnih metafor in domiselno skovanih glagolskih oblik: "In tako s kapljami, po / oknu sivega neba, polžim / odmaknjen skozi čas, / ko svet brezglavo se vrti, / odsev v izložbah boljših / dni nam riše gubice v / obraz." In na drugem mestu: "Če pa kdaj se prebudiš in se / brezzoba postelja pusto ti / v uho smehlja / in z otožnimi očmi tudi ti / v komediji blediš nekoga / tretjega..."
Po drugi strani na zgoščenki ne manjka zanimivih predelav ljudskih pesmi (Beli grad) in hudomušnih gostilniških viž (Varna hiša za moške) ter "punkerskih" vložkov, s katerimi avtor prekine ubran napev s ponavljajočim kričanjem: "Rodimo se v prekrasen / svet je kakor pesem / pisana drevesa zibajo se / misli plavajo v / neskončnost krasno / kot labodi beli dan se / smeje glasno lomi veje... / Represija represija represija represija represija...." (Represija) Harmonično ubrana balada se brez vmesnih prehodov v trenutku prelevi v monotono razbijanje, s čimer želi avtor prikazati nasprotje med enostjo sveta ob rojstvu, ko je subjekt še spojen z objektom, katerega enotnost se že v naslednjem trenutku razbije na dvoje, ko subjekt zapade procesu socializacije, ki ga zaznamuje represija...
Čeprav se poslušalcu zazdi, da je refren skladb na več mestih podoben in da se avtor nehote ujame v iste glasbene vzorce, pa je doživetje ob vsaki pesmi unikatno. Kljub temu, da je njegov pesniški jezik manj sofisticiran od filozofsko podkovanih besedil Boštjana Narata, je po drugi strani bolj lirično pretanjen od realističnega izrazoslovja Adija Smolarja, zato bi lahko rekli, da Berljak uspešno zapolnjuje prazen prostor, ki je zazeval na slovenski kantavtorski sceni. Nedvomno lahko v naslednjih letih pričakujemo, da bo Elvis Berljak kot kantavtor šele dosegel svoj specifičen pesniški izraz, saj je v kratkem času dosegel več kot nekateri glasbeniki dosežejo v celotnem življenju. Zgoščenka Najine ljubezni je dokaz, da za uspešen kantavtorski produkt niso pomembna finančna sredstva, temveč ogromno motivacije, improvizacije in vsestranskega talenta.
