George Michael je zaslovel v prvi polovici osemdesetih kot člana dueta Wham, ki sta postregla z eno največjih božičnih uspešnic vseh časov Last Christmas, leta 1987 pa je krenil na samostojno glasbeno pot, za katero zlahka zapišemo, da je bila polna vzponov in padcev. Po osmih letih je Patience njegov četrti studijski oziroma avtorski album.
Leta '87 je George (njegovo pravo ime je Yorgos Kyriaton Panayioutou) izdal solistični prvenec Faith, tri leta kasneje Listen without Prejudice vol. 1, ki pa je bil prvi od velikih padcev. Sledili so spori z založbo in šele leta 1996 je George izdal naslednji studijski album Older, ki ga je založba dve leti nadgradila z nekaj skladbami v Older & Upper.
Sledilo je prelomno leto 1998 in aretacija v moških sanitarijah ter javno priznanje homoseksualnosti, leta 1999 je poizkusil z albumom predelav Songs from the Last Century, ki pa so ravno tako spolzele mimo. No, enega največjih vrhuncev je George vsekakor doživel, ko je na koncertu v čast in spomin Freddieja Mercuryja izvrstno odpel skladbo Somebody to love in sprožil ugibanja, če ne bo morda on nadomestil Freddieja v skupini Queen.
In kaj George Michael ponuja na Patience? Bojda njegovi zadnji plošči, saj je ugotovil, da ima dovolj denarja in da ne bo več zapravljal časa za produkcijo in oblikovanje, temveč bo glasbo ponujal prek spleta v zameno za nakazila dobrodelnim organizacijam.
Slišite štirinajst bolj ali manj zanimivih skladb, ki tvorijo nenavaden preplet balad, klubskih skladb in nekakšnih hibridov starega in modernega. Človek ob poslušanju plošče dobi občutek, da je George vse te skladbe pripravljal zadnjih osem let in jih vmes spreminjal ter prilagajal modernim trendom.
Uvodna Patience je izvrstno interpretirana ob klavirju, plošča pa se zaključi s kratko instrumentalno improvizacijo v Patience pt II. V takšnem stilu slišite tudi My mother had a brother, ki je v vseh pogledih (torej vokalno, instrumentalno in tudi po izvedbi) ena najboljših skladb na plošči, pa American angel, čeprav je instrumentalno nekoliko modernejša in pa skladba Through, kjer se George dokaže z izjemno interpretacijo.
Amazing je v njegovem klasičnem pop dance stilu z zanimivimi back vokali, je pa skladba instrumentalno preveč razvlečena in enolična. John and Elvis are dead je odpeta in odigrana v modernem r'n'b stilu, ki se meni osebno zdi zelo neprepričljiv.
Odstopa tudi Please send me someone (Anselmo's song), ki ima vsebino balade, vendar pa je očitno instrumentalno spogledovanje z etno vzorci (predvsem pri tolkalih) izvedeno več kot neuspešno, saj iz skladbe nastane prava zmeda.
Na plošči je moč najti tudi trdo in zelo ostro elektronsko predelavo njegove stare uspešnice Freeek! in tudi vse ostale skladbe so narejene v stilu klubske glasbe. Naj bo to plesno (Precious box), nekako chill out (Cars and trains, Round here), celo nostalgično s spominom na Pet Shop Boys v Flawless (Go to the city) in skrajno zoprno (Shoot the dog, ki je bila poslušana predvsem zaradi razvpitega videospota).
Na plošči Patience lahko torej slišimo veliko ali pa nič, odvisno od zvrsti glasbe, ki nam je pri srcu. Plošča je primerna za neobvezno poslušanje ali pač za bolj pozorno poslušanje, v prvem primeru morate biti glasbeno ravnodušni, v drugem pa veliki oboževalci Georgea Michaela. Osebno, njegovega zadnjega albuma ne bom pogrešal!
George Michael: Patience
(leto izdaje 2004, založba Sony, distribucija Menart)
Ocena: 3
