O skupini Lunapark se je začelo govoriti že lani, ko so na radijske valove udarili s skladbo Figura. Nekaj nestrpnega čakanja, veliko pričakovanj in končno je tukaj njihov prvenec Labirint ...
Vodja skupine Lunapark je kitarist, producent ter v večini primerov pisec glasbe in besedil Mark Lemer, sicer legendarni slovenski kitarist, ki pa ga bolje poznajo predvsem ljubitelji zares alternativnih glasbenih krogov. Tista, okoli katere se vse vrti, je zagotovo pevka Apolonija Šterk, ki svoje kvalitete pokaže predvsem na energičnih živih nastopih. Poleg njiju so v zasedbi še basist Jure Capuder, bobnar Boris Oblak in klaviaturist Mitja Kavčič.
Na plošči je enajst avtorskih skladb, večina ima v ušesih zagotovo že omenjeno skladbo Figura, ki zaradi klavirskega uvoda in načina petja malce spomni na Pando, vendar energično nadaljevanje razblini vse dvome. Izjemna skladba, najbrž najboljša na celotni plošči.
V pretklih tednih ste sicer lahko uživali tudi v skladbi Božja, kmalu pa se pripravite na nov napad, saj bo skupina skušala poslušalce prepričati s skladbo Fake. Skladbe so si precej podobne – dinamičen instrumentalen uvod in nato energično nadaljevanje, ki se giba v okvirih hard rocka, nu-metala in klasičnega heavy metala ter seveda zelo specifičen vokal.
Kot je v navadi pri mlajših zasedbah, se glasba vedno nekoliko umakne vokalu, kar pesmim odvzame polnost, osebno pa sem v glasbi Lunapark pogrešal tudi kakšen bolj direkten kitarski solo vložek – sploh glede na Lemerjev kultni status.
Besedila so vsekakor pozitivna stran skupine, saj imajo rep in glavo ter smisel, čeprav se ritmično včasih prikrade kakšna bolj posiljena rima, a vseeno... Kombinacija mlade skupine in konkretnih, inteligentnih besedil je dandanes seveda redka.
Poleg že omenjene skladbe Figura vsekakor odstopata skladbi Paranoja in Dr. Ego, ki vsebujeta nekaj zelo odkritih vzorcev hip-hopa, presenetili pa sta me tudi skladbi Kača in Labirint, ki imata nenavaden pop naboj, zaznamuje pa jih tudi izstopajoča bas kitara.
Lunapark so naredili ploščo, ki je dobra in zanimiva ter odstopa od ponavadi sivega povprečja prvencev mladih rock skupin, kljub vsemu pa me osebno niso povsem prepričali. Pa čeprav je njihov zvok dovolj sodoben in v koraku s svetovno produkcijo. Manjka pa nekaj tistega drugačnega in zanimivega, da ne bi le štrleli iz povprečja, ampak popolnoma presegli skupine okoli sebe in postavili neke nove, višje standarde.
Lunapark: Labirint
(leto izdaje 2005, založba Evropska kultura, distribucija Nika)
Ocena: 3
