Ste že bili kdaj v breznu, iz katerega ni bilo izhoda? Vas je življenje že kdaj pripeljalo do točke, ko vas je obup silil končati vse skupaj? Vas je okolica obravnavala kot klovna ali kot še eno zgubo več? So bila vaša dejanja kdaj brezpredmetna in besede, ki ste jih s ponosom izgovarjali, zaničevane in zasmehovane?
Ste se že kdaj noč za nočjo prebujali iz večno ponavljajočih se mor, iz katerih se pogosto niste mogli prebuditi, vanje pa se sploh niste želeli vračati in ste zato bedeli cele noči? Ste že bili kdaj na robu in z eno nogo na oni strani?
Če so bili vsi odgovori NE, potem plošče St. Anger nikakor ne boste razumeli, v nasprotnem primeru pa boste marsikaj znova in znova podoživljali. Pot v brezno, tavanje, iskanje izhoda in izhod iz brezna. Ne izhod, beg!
Dvomov je bilo ogromno - najprej je skupino zapustil energični motor ¸Jason Newsted, kmalu zatem je na zdravljenje alkoholne in psihičnih odvisnosti odšel tudi James Hetfield, ritem kitarist, pevec in glavni tekstopisec. Kaj bo s skupino? Kaj se bo zgodilo z bogovi heavy metala?!
James se je v javnosti prvič pojavil, ko so bili Aerosmith prejšnje leto razglašeni za MTV Icon, nato pa se je začelo šepetati tudi o iskanju novega basista in o snemanju plošče. Govorice o plošči so bile nenavadne, saj se je govorilo celo o klavirjih in tamburinih, popolnoma akustičnih skladbah in ostalih zelo nenavadnih skupinah. Čeprav smo pri Metallici doživeli že vse mogoče!
Novi basist je Robert Trujillo, ki pa je v skupino prišel potem, ko je bil ves material za ploščo že posnet. Bas kitare je na posnetkih odigral kar producent skupine Bob Rock in po slišanem je opravil odlično delo. Robert se vsekakor razlikuje od obeh svojih predhodnikov (če seveda zanemarim prvega basista McGovneyja) - pokojnega Cliffa Burtona in "odpuščenega" Jasona Newsteda.
Po prvem ima obilo tehničnega znanja (bas kitaro igra s prsti, kar je v heavy metal glasbi sila nenavadno), po drugem pa karizmo in neverjetno dozo energije. V vseh pogledih, sploh po tistem, kar smo imeli priložnost videti prejšnjo nedeljo na odru Rock am Ring (na MTV Icon je bil videni posnetek žal prekratek, čeprav ravno tako odličen), dostojna zamenjava.
O sami plošči so se spremenile tudi govorice - nobenih klavirjev in tamburinov, kaj šele akustike. Surova moč in znova brutalni heavy metal, kakršnega so Metallica igrali, ko so še terorizirali klube po San Franciscu v začetku osemdesetih. Napovedana je bila glasba v stilu Kill 'em All, vsekakor pa odmik od Load in Reload.
Videospot za nosilno skladbo plošče St. Anger, posnet v enem najstarejših zaporov v ZDA, zloglasnem kalifornijskem San Quentinu, je že pokazal, kam so se Metallica vrnili. Z energijo in brutalno močjo vsekakor nazaj v osemdeseta. Vokalno so ostali pri dosežkih zadnjih plošč, besedila pa primerna vsemu, kar se je dogajalo v zadnjih dveh letih. Polna jeze, besa, ogorčenja, razočaranja in tudi odrešitve.
Plošča je ... ne ravno odlična, saj za zares odlične lahko označimo zgolj prve tri plošče, lahko bi jo označil za križanca med ... And Justice For All in zadnjima dvema ploščama. St. Anger je vsekakor polna surovejše in silnejše moči kot glasba na Kill 'em All, vendar pa besedila pojejo o vseh številnih dvomih, sencah, skratka vsem slabem, kar lahko človeka doleti v zelo kratkem času.
Drži, da je plošča brez pravega kitarskega sola, a prekipeva od drvečih in udarnih kitarskih riffov Kirka Hammeta, obilo dela bodo imeli tudi nadebudni bobnarji, ki bodo želeli posnemati Larsa Ulricha, svoj pečat pa kot vedno doda tudi bas kitara.
Balad ni, tistih pravih radijskih hitov ravno tako ne. Torej je skupina držala še dve zadani obljubi. Po slišanem v živo (skladbi St. Anger in Frantic) je energije v štiridesetletnikih dovolj in zavoljo novih skladb se je skupina vrnila k igranju repertoarja iz Kill 'em All, pa tudi ostale skladbe so znova mnogo bolj surove in hitrejše. Na koncertih lahko znova upamo na Whiplash, Motorbreath, The Four Horsemen in Fight Fire With Fire, skladbe z zadnjih dveh studijskih plošč pa bomo slišali le redko (izjema je Fuel). Skupina znova deluje kot eno, na odru in za njim. Lahko si želimo, da bo trajalo.
Posebnost je seveda tudi drugi (DVD) plošček, kjer si lahko ogledate, kako skupina odigra vse štiri skladbe na vajah in pa koda, s katero imate dostop do posebnosti ... mp3-ji živih skladb, videoposnetki, neobjavljene fotografije in podobno.
Zaključek?! Plošča mnogim ne bo všeč, saj je mnogo preveč osebna in tudi hrupna. Skladb ravno tako ne boste velikokrat slišali na radijskih postajah, saj so predolge in preveč hrupne oziroma ... neradijske. In tako je tudi prav. Da le ne bodo postali Black Sabbath (še vedno veljajo za pionirje pravega, klasičnega heavy metala) poznih sedemdesetih, ko je Ozzy občinstvu razlagal, kako rad jih ima. Seveda, danes ima Ozzy s svojo družino kar lasten TV show, ki pogosto presega meje zdravega okusa.
Od Metallice še vedno pričakujemo zdrav "Metal up your ass!" odnos.
