Kako preseči približno devetnajst milijonov prodanih plošč, šest nagrad Grammy in vrsto uspešnic številka ena?! Imaš petindvajset let in delaš glasbo, ki ni komercialna?! Kot vedno, sta poti dve - lahko ubereš pot izjemno uspešnega prvenca ali pa te prav malo briga in od zdaj naprej ustvarjaš glasbo, kot želiš! Katero pot je ubrala Norah Jones?
Mnogi trdijo in so zaradi tega dejstva zelo razočarani, da se je odločila posneti še eno ploščo, kot je bila Come away with me. Deloma to drži, saj je nekaj skladb zelo podobnih tistim s prvenca, vendar pa na novi plošči Feels like home lahko najdemo veliko drugačnih skladb in tudi nekaj takšnih, kot jih lahko posname le ljubiteljica jazza.
Že uvodna skladba, Sunrise, nam nakaže drugačno usmeritev od skladb s prvenca. Na uho zelo prijeten boben, pa okusni spremljevalni vokali in zelo umirjeno zasnovana pesem, čeprav vsebuje kar nekaj pop vložkov, vendar v nobenem trenutku ne postane sladkobna ali kičasta.
What am I to you? je, resnici na ljubo, zelo podobna uspešnicam s prvenca, vendar je nekoliko bolj odločna, hkrati pa jo zaznamuje tudi bolj bluesovsko usmerjena kitara Tonyja Scherra, ki ji na veliko presenečenje pripade tudi solo vložek. Poudariti je treba tudi zelo prijetne poudarki bobna in kitare, ki dajo skladbi prav poseben pečat.
Tudi Those sweet words spominja na njene starejše skladbe, le da je še za malenkost bolj otožna in melanholična, najbolj pa očara enkratno zlitje njenega zelo specifičnega glasu s spremljevalnimi vokali. Skladba Carnival town je resda baladna in znova zasnovana predvsem na klavirju, vendar pa skladbo pošteno popestrijo godala.
In the morning odstopi od prej slišanih skladb, saj je bolj usmerjena v r'n'b stil, zanimivo pa je poslušati tudi razdrobljeno petje v starem soul stilu, piko na i pa skladbi dodajo prefinjeni jazz bobni.
Ena najboljših skladb na plošči je vsekakor Be here to love me, za katero je besedilo pred mnogimi leti napisal Townes Van Zandt, gre pa za precej blues obarvano skladbo. V skladbi sodeluje tudi član slovitih The Band Garth Hudson, ki igra na nekakšno harmoniko, ki prijetno popestri zvok. Petje je v tej skladbi zares dovršeno in se izjemo zliva skupaj s kitaro in spremljevalnimi vokali.
Med večja presenečenja sodi sodelovanje Norah Jones in country dive Dolly Parton v skladbi Creepin' in, ki bo zagotovo postala hit, če ne zaradi drugega, zaradi sodelovanja dveh glasbenic velikega kalibra. Skladba je zanimiva, zaigrana v precej klasičnem country stilu, kjer tudi kitara zveni kar nekako bluegrassovsko. Zelo živahna in radoživa skladba!
Skladba Toes odstopa z besedilom, ki mu je vredno prisluhniti in tudi refren vas bo kmalu osvojil in zasvoji. Kot že pri mnogih drugih skladbah so tudi tukaj izredno zanimivi bobni, na katere igra Andrew Borger, ki skladbo resnično oplemenitijo in jo znova naredijo drugačno od vseh ostalih.
Tudi Humble me premore izvrstno besedilo, gre pa za skladbo, ki je odigrana na precej intimen način - ob spremljavi kitare in basa z zgolj dotikom orgel. Harmonije ves čas nekako lebdijo in nato preplavijo vsa mogočna čutila zaznavanja. Izjemno!
Above ground je bržčas ena najbolj zahtevnih skladb na plošči, saj zveni v stilu newyorških jazz klubov, kjer se zbirajo le največji zanesenjaki in oboževalci. Poudarki so zelo čutni, glasba zamolkla, petje pa nežno in prefinjeno. Zelo drugačno, zelo zahtevno!
The Long way home je predelava skladbe Toma Waitsa in je precej country obarvana, največja posebnost skladbe pa je morda to, da je odigrana brez klavirja ali orgel. Največji poudarek daje predvsem boben, nepredvidljivo pa se mešata tudi električna in akustična kitara.
The Prettiest thing je znova obarvana v njenem zaščitnem zvoku, torej jazzovskem, glasba je izredno polna in navdihujoča, poudarek je predvsem na klavirju, skozi skladbo pa se zvrsti kopica elegantnih in prefinjenih poudarkov v ritmu.
V Don't miss you at all slišimo zgolj Norah Jones ? z glasom in ob klavirju. Izredno osebna skladba, zaigrana na prvinski način, z nežnimi poudarki in prefinjenimi prehodi. Ena redkih skladb na plošči, kjer njen iskren glas pride resnično do izraza. Norah je besedilo skladbe sicer napisala na glasbo slovitega Dukea Ellingtona in njegove umetnine Melancholia. Poklon mojstrice velemojstru!
Na dlani je, da se Norah Jones pri ustvarjanju novih skladb ni preveč obremenjevala z megauspešnostjo prvenca, temveč je želela v prvi vrsti ustvariti glasbo, ki bo všeč predvsem njej in ki jo bo z užitkom predstavljala po svetu. Kot pravi sam, ji še vedno manjka koncertne kilometrine!
Kljub vsemu je treba poudariti, da bo Norah morala zavoljo svoje uspešnosti z naslednjo ploščo že ponuditi nekaj novega in drugačnega. Torej, nekaj takšnega, zaradi česar jo je svet pred dobrim letom vzel za svojo, glasbeni svet pa je v njej videl odrešenico.
V nasprotnem primeru bo, vsaj za površne poslušalce, ostala le še ena tistih, ki ni zmogla preseči genialnosti prvenca. Mnogi pa sedaj že vemo, da je sposobna še nogo, mnogo več kot je moč slišati na Come away with me in tudi na Feels like home.
Norah Jones: Feels like home
(leto izdaje 2004, založba Blue Note, distribucija Dallas)
Ocena: 4,5
