P!nk odrašča, kar je dokazala že na prejšnji plošči Misundaztood, z novim izdelkom Try this pa je vse bližje jeznemu rocku, v katerem je sicer že vedno precej primesi popa in na trenutke tudi plesne glasbe, a kitar in divjih bobnov je vedno več. Pozna se vpliv Linde Perry, zelo pohvalno pa je, da P!nk besedila in tudi glasbo piše sama, čeprav ima v Timu Armstrongu odličnega sodelavca.
Kljub temu, da se Britney Spears trudi postati nekoliko bolj poredna, je zaradi izrazito punčkastega videza najbrž to ne bo nikoli uspelo, pa tudi če zvesto sledi nasvetom vedno bolj utrujene Madonne. P!nk je poredna že po naravi, pa tudi njen videz izdaja vso hudomušnost in navihanost, ki se močno čuti tudi v besedilih, v katerih opeva predvsem dobre zabave in dobro voljo, ponekod pa se loti tudi mimobežnih ljubezenskih razmerij.
Plošča se odpre z veliko uspešnico Trouble, kjer je P!nk z videospotom pokazala, kako zelo poredna in neposredna zna biti.Skladba je precej hitra, lahko bi rekli na trenutke zelo klasična rock popevka, preseneti pa predvsem nekoliko grlen glas.
V God is a DJ nas neukrotljiva upornica v uvodu skladbe malce spomni na baladno Family portrait, sicer pa skladba govori o tesni povezanosti življenja in glasbe, o čemer govori tudi zanimiv refren: 'If God is a DJ, Life is a dance floor, Love is a rhythm, You are the music...'.
Last to know bi lahko označili za skladbo, kije odigrana v nekem modernem grunge zvoku, saj se umirjenost in divjanje izmenjujeta in ob zelo ostri glasbi vse skupaj nekoliko popači sodoben zvok. Ena od potencialnih uspešnic na plošči je skladba Tonight's the night, ki je prežeta s poskočnostjo skaja in pa zanimivo - brass sekcijo.
No, in če sem prej omenjal Madonno kot vez s pop princesko Britney, je v skladbi Oh, my God, njen glasbeni duh močno prisoten. Skupina Peaches poskrbi za zanimive back vokale, vendar končna slika kar preveč spominja na Madonno iz prve polovice devetdesetih.
Catch me while I'm sleeping je mnogo bolj umirjena skladba od prejšnjih, precej klasična pop balada, s precej spremljevalnimi vokali, vmes je slišati tudi nekaj podobnega sitarju, vse skupaj pa je začinjeno z izvrstnim petjem, ki da skladbi pravi pečat.
Waiting for love spominja na sodobne rock izvajalce, saj je skladba skoraj v celoti bazirana na akustični kitari in nekaj bobnih, nato pa pri refrenu postane bolj jezna in obupana. Save my life je zgrajena na enoličnem ritmu, ki se ne spremeni niti pri refrenu, ima pa skladba zelo zanimivo besedilo.
Try too hard je ena najhitrejših skladb na plošči in tudi zanjo lahko rečemo, da utegne postati uspešnica, sploh če se bo P!nk odločila še naprej gojiti imidž zlobnega dekleta. Skladba sicer deluje zelo znano, lahko bi jo pripisali tudi kakšnim Girlschool ali pa dandanes The Donnas. Rock'n'roll!
Podobno hitra in odpeta ob podlagi ostrih in brezkompromisnih kitar je tudi Humble neighborhoods, z veliko back vokali, ki spominjajo na osemdeseta, P!nk pa še enkrat več preseneti z razločnim in odločnim petjem in drugačnim glasom. Skladba ima celo kitarski solo, nadaljuje pa se s petjem na bas instrumentalno podlago!
Walk away le še potrdi uvodno tezo, da je P!nk z vsakim korakom bližje rocku, saj ima skladba tudi precej klasično rock zgradbo z dvema kiticama in refrenom, pa znova dvema kiticama in po refrenu solo del in tako naprej.
Pri Unwind se utegne kdo spomniti na The Blues Brothers, saj se v zvok znova vključi brass sekcija, znova pa smo priče nekoliko bolj 'hripavemu' petju. Uspešnica je bila tudi skladba Feel good time, tako po zaslugi Charliejevih angelčkov kot tudi producenta Williama Orbita. Je potrebno omenjati Madonno? Najbrž ne, kaj?! Skladba, ki zaradi produkcije najbolj očitno odstopa. In to ni nujno dobro!
Love song se začne z uvodom na akustično kitaro, počasnejšim ritmom in pa nežnim, celo intimnim petjem. Refren je nekoliko bolj poudarjen in odpet z bolj čistim glasom, skladba pa se kar prehitro konča.
Za dodatek je na plošči še skladba Hooker, ki ima znova nekoliko drugačen pečat, P!nk pa si je privoščila tudi nekaj za njene izjave značilnih kletvic, ki pa jih v prejšnjih besedilih ni zaslediti. Moderna skladba, znova jo lahko označimo za rock, vendar jo nekoliko pokvari zamolkel glas.
Zanimivo ploščo popestri tudi ovitek, v katerem so besedila in pa številne črno-bele fotografije, zaradi katerih lahko morda v prihodnosti pričakujemo tudi popolnoma razgaljeno P!nk?! Njeno preobrazbo lahko primerjamo s Tinkaro Kovač, saj je pri obema zaslediti močno željo po iskrenem rock'n'rollu, ki pa ga še vedno mešata s popom. A ne cenenim! Seveda, našo Tinkaro odlikujejo mnogo globlja besedila, P!nk pa (pre)drznost.
Kljub vsemu je plošča Try this odličen obet za prihodnost rock glasbe, ki je očitno ne bodo diktirali le moški.
P!nk: Try this
(leto izdaje 2003, založba Arista Records Inc., distribucija Menart)
Ocena: 4
