Pink Panker so odbiti. Jasni in glasni. Ne zavijajo v celofan. Namesto tega svojo jezo in gnev nad posranim stanjem sodobne družbe raje zavijejo v domiselne in dovršene aranžmaje komadov, ki definitivno pritegnejo poslušalčevo pozornost.
Kljub besedi pank v njihovem imenu, ne pričakujte zlajnanih in neštetokrat slišanih 3-akordnih rifov, preigravanih v različnih kombinacijah. Ne! Pink Panker, ki se jih sicer drži oznaka »street punk«, v svojih komadih združujejo elemente punka, metala, ska-ja, crossover-ja, hardcore-a in nedvomno še česa. Nisem glasbenik in tudi ne pišem te recenzije, zato da bi se salonski pankerji lahko odločili, ali gre za izdelek, vreden njihove pozornosti, ali ne. Ko vas jebe, nisem zato tukaj. Pejte jih raje fakin poslušat, ker plata je eno, nastopi v živo pa čisto nekaj drugega in Pink Panker oba »testa« izdelajo z odliko. Energija, ki se vali z odra med občinstvo jasno kaže, da fantje trdno stojijo za svojim delom in idejami.
Pa se vseeno vrnimo k albumu Pastirske pesmi, ki je konec februarja ugledal luč sveta. No, nekaj materiala s te plošče je bilo objavljanega že na njihovem EP Golazn je treba potovčt, vendar so se aranžmaji v tem času kar precej spremenili, poleg tega pa je za glavni mikrofon stopil tudi nov pevec, čigar vokal komadom nedvomno doda svojevrsten pečat. Predsodki so za 5-člansko zasedbo pod imenom Pink Panker španska vas. So proti vsem; vladi, cerkvi, policiji… povedano na kratko, imajo ničelno toleranco za sranje, kar se zelo jasno odraža v vseh njihovih komadih. Na albumu boste našli 12 koščkov mozaika, ki na zelo neposreden način nastavlja ogledalo naši družbi, opozarja na njene krivice in zablode in hkrati tudi poziva k uporu, ki se vedno začne pri posamezniku. Ja, Pastrirske pesmi lahko mirne vesti prevedemo v Cerarjevo nedavno retoriko, ki šele v tem kontekstu dobi smisel. »(Pink) Panker sem! Ne jamram! Iščem rešitve!« Res je. V sporočilih, ki jih širijo Pink Panker je jasno čutiti tudi optimizem in nekakšno vero v boljši jutri, za kar pa bo treba garati. Besede »Reši se nadzora, bori se za svojo čast.« in »Ne bit ovca, bodi zver. Jej svobodo, dihi mir.« jasno nakazujejo smer, ki ji zvesto sledijo Pink Panker, a ne mislite, da gre za nekakšno naivno utopičnost. Fantje se dobro zavedajo, da smo kot družba zabredli preveč globoko, da bi rešitev lahko prišla čez noč. Ne. Boljši jutri si lahko zgradimo le na pogorišču in ruševinah vseh zablod in zmot, ki trenutno diktirajo naša življenja.
Malo nehvaležno je izpostavljati posamezne komade s plošče, saj vsak predstavlja del celote in Pastirske pesmi je kot celoto treba tudi obravnavati. Ampak bom vseeno, da ne bo kakšna glasbena avtoriteta slučajno še podvomila v kredibilnost tega teksta in njegovega avtorja. Torej, če ste v preteklosti že slišali za Pink Panker, potem zagotovo poznate komad, ki presega vse meje pankovske subkulture in poleg neposrednega naslovnika nagovarja tudi slehernega glasbenika v tej čudoviti podalpski deželici. Seveda govorim o komadu Sazas in uvod »Avtorske pravice varujejo avtorja in ne zveze, ki z njimi upravlja.« samo pripravlja teren za jasno in glasno sporočilo Sazasu (saj mi ni treba razlagati o MZ Hektorju in njegovem nebeškem poslanstvu, mar ne): Puši kurac! Jebi si mater! Kdo ugane koga nagovarjajo verzi »vaše zgodbe primitivne strašijo glupe in naivne«? Tako je! Institucijo, ki že celo svojo zgodovino fuka (dobesedno ali figurativno, izbiro prepuščam vam) praktično vse po spisku, a hkrati hoče na vsak način ohranjati status moralno neoporečne device. Za več podrobnosti glejte komad Bim Bam Bom.
V tekstu sem uporabil verze komadov Revolucija in Čreda, iskren poslušalec Pastirskih Pesmi pa bo hitro ugotovil, da se lahko poistoveti s čisto vsakim komadom, oziroma v njem najde prostor zase. No, čisto za konec lahko izpostavim še komad Ratata. Jebi ga, sem brezupen romantik in omenjeni komad kar malo izstopa s svojo melodičnostjo refrena, da o kitarski solaži, ki pospremi zaključek komada, sploh ne izgubljam besed. Garantiram, da si bodo kroglo, ki poleti, prepevali tudi vaši prijatelji, znanci, boljše polovice in podobni, čeprav morebiti niso ljubitelji trših zvokov. Kar je po svoje morda malo morbidno, saj komad še zdaleč ne govori o lepih stvareh. Ja, nisem samo brezupen, tudi morbiden romantik sem.
Pa da ne bom dolgovezil, ker je ura že pozna, rok za oddajo recenzije me pa tudi konkretno preganja. Povzetek: Pastirske pesmi so plošča, ki jo želite imeti v svoji zbirki in Pink Panker so definitivno bend, ki ga morate videti v živo!
Pa še nekaj besed za popotnico. Preberite jih, zamislite se in jih ponotranjite: »Ovce so volkovi, čreda postaja trop. Gorje ti pastir, kajti tvoja pesem je sprostila srd!«
Bandcamp: pinkpanker.bandcamp.com
