Legendarni hrvaški rockerji Psihomodo Pop se v velikem slogu vračajo na sceno, saj na plošči Plastic Fantastic igrajo tako, kot znajo - najboljše. In že njihovo dobro je za druge zelo dobro, tako da si lahko predstavljate, kaj pomeni najboljše...
Psihomodo Pop na čelu z neprekosljivim frontmanom Davorjem Gobcem, odličnim kitaristom Brado, basistom Šparko, bobnarjem Tigijem ter človekom za vse Kuzmo (klaviature, harmonika, saksofoni) so posneli ploščo, ki se je preprosto ne naveličate poslušati. Hkrati boste vsi tisti, ki še vedno kupujete originale, lahko uživali tudi v domiselnem, stripovskem ovitku.
Linoleum boy je klasičen Psihomodo Pop zafrkantski blues rock s kančkom funka in energičnim refrenom, Daj mi pusu je zgrajen na enostavnem kitarskem riffu, ki bo mnoge spomnil na stare Stonese in ima tipično sarkastično besedilo, kot ga lahko napiše zgolj Gobac.
Baš kao je precej rhythm & blues obarvana, z zanimivo interpretacijo ob bobnu in basu, vendar brez nekega zares izrazitega refrena, ki bi zaznamoval skladbo. V Lagano padam Psihomodo Pop dokažejo, da jim ni treba o nečem samo prepevati, temveč lahko padanje tudi izvrstno odigrajo na zelo preprost, a doživet jazz rock način.
Privatni pakao se začne z zelo umazanim kitarskim riffom in je nasploh zelo udaren - vsaj instrumentalno, saj ima zelo malo besedila, ki pa je seveda izvrstno interpretiran. Tudi O.K. je podobna kot Lagano padam - znova z riffom, kis pomni na Stonese, z bogatimi spremljevalnimi vokali in z zelo pozitivnim nabojem, ki ga odraža že naslov.
Baby je znova bolj bluesovsko usmerjena, z odličnim refrenom, ki je še dodatno obogaten z brass sekcijo, vsaj kar se bluesa tiče pa ji je zelo podobna tudi Oda radosti z (najbrž) avtobiografskim besedilom in zanimivim brass zaključkom, ki najbrž ponazarja jutranjo budnico. Na mrzli klopi. V parku. Po neprespani noči.
Uvijek je sama je nenavaden akustičen kazoo blues z nenavadnimi spremljevalnimi vokali, Spuštamo se sad pa je zelo lahkotna, kar malce pop obarvana skladba, ki doživeto ponazori potovanje in ima zelo pester instrumentalen zaključek.
Galebovi se znova začne z akustično kitaro in nadaljuje v tipičnem Gobčevem zabavljaškem stilu, zadaj slišimo veliko mrmranja in doživimo pravcati blues'n'country kitarski benjo solo dvoboj!
Plošča se zaključi s skladbo Osječaj je jak, ki od vseh najbolj odstopa zaradi svoje drugačnosti - nenavaden klavirsko kitarski začetek, pa nato lahkotnor ock nadaljevanje z nekaj elementi jazza, veliko back vokali in rahlo razvlečenim instrumentalnim zaključkom. Skratka - kot bi fantom zmanjkalo energije in domišljije ter smisla za humor, hkrati pa so se želeli dokazati tudi kot tehnično podkovani glasbeniki.
Vsekakor so Psihomodo Pop posneli izvrstno ploščo, čeprav sem prepričan, da jim bodo mnogi očitali, da se vračajo h koreninam in da je to dolgočasno ter da je treba iti v glasbi vedno naprej in v širino. No, oni imajo že v osnovi in koreninah dovolj širine in globine in še na mnoge podobne plošče z njihove strani!
Psihomodo Pop: Plastic Fantastic
(leto izdaje 2005, založba Croatia Records, distribucija Nika)
Ocena: 4,5
