Tretjega in četrtega oktobra 2002 je skupina Šukar s številnimi gosti napolnila Gallusovo dvorano v Cankarjevem domu, pred kratkim pa so s posnetki teh izjemnih koncertov izdali tudi dvojno ploščo En concert, o promociji katere v KUD-u Franceta Prešerna smo že pisali.
Skupina Šukar je uradno nastala leta 1990, svoje prve posnetke so na kaseti z naslovom Cigani ljubijo pesmi izdali leta 1992 in vse do danes so izdali še eno kaseto in štiri plošče. Idejni in duhovni vodja skupine je od samega začetka Igor Misdaris (bugarija, vokal), poleg njega pa so v skupini še Nenad Ljubotina (violina, bisernica, brač in spremljevalni vokali), Gordan Novaković (brač, spremljevalni vokali), Peter Lozar (tamburica čelo, spremljevalni vokali) in Štefan Švagelj (kontrabas, spremljevalni vokali).
Na koncertu so se jim pridružili številni gostje, med katerimi je treba omeniti Sašo Olenjuka (akustična kitara in violina), Marjana Stanića in Sergeja Randjelovića (tolkala), pa tri izjemne pevke - Jadranko Juras, Vesno Zornik in Sandro Misdaris in seveda dva glasbena velikana - Ota Pestnerja in Momčila Bajagića Bajago.
Prve pesmi so zelo umirjene in počasne in pripravljajo teren za pestrejše in bolj neobrzdano divjanje proti koncu. Skupina se tu izkaže z zanimivim in izredno natančnim igranjem ter izvrstnim večglasnim petjem, kjer posamezni glasovi tvorijo zelo harmonično celoto. Pri skladbi Kheren čhavorale drom se v ozadju med številnimi spremljevalnimi vokali zelo dobro sliši prepoznavni glas Vesne Zornik.
Prvo zelo očitno spremembo nakaže skladba Kale bala - Joj mamo, v kateri se kot glavna pevka predstavi Jadranka Juras in ki že teče v tistem pristnem ciganskem vzdušju ... zlahka si predstavljate večerni ogenj, pa železen kotliček in razposajen ples ob živi glasbi.
Od tu naprej je le še zabava, ki jo Maruška, pa Sila kale bal in ostale le še popestrijo. Že v skladbi Djelem, djelem se skupini na odru pridruži tudi Oto Pestner, ki s svojim glasom dvige na noge tiste redke, ki jih glasba še ni prevzela.
Prepoznavnejši pečat v skladbi Ke me merav vtisne tudi Sandra Misdaris, dokler na sceno zopet ne stopi Oto in z eno svojih najboljših skladb Ciganska kri poskrbi za ekstazo. Užitek je poslušati, ko se mojstrom pridruži še en mojster svoje obrti.
Druga plošča se začne z instrumentalno podivjano skladbo Svita in pravzaprav le nadaljuje norijo z zaključka prve plošče. Sicer živahne skladbe se vsaj na začetku mešajo z značilnim ciganskim patosom, v katerem pa se skriva ogromno energije in strasti, ki jo je le treba začutiti, pa te odnese v neslutene višave.
Z violino se začne najbrž najbolj znana ciganska pesem Erdelezi, ki pa je, zanimivo, v knjižici označena kot avtorsko delo Gorana Bregovića. Pustimo to ob strani, ker ni pomembno, sploh pa ne tako kot izjemno vzdušje v dvorani, ki ga je najbolje čutiti prav ob tej pesmi.
Pesem Fato mori že vsebuje predstavitev članov skupine in številnih gostov, vse ob izjemnem ritmu in prekipevajočem navdušenju občinstva. Tako kot prejšnja bi lahko tudi Opa cupa označili za klasično cigansko pesem, polno dobre volje, smeha in ljubezni. Pa tudi če temu v resnici ni tako ... zveni že veselo!
Tudi zaključek plošče je enkraten: najprej vročekrvna Cigani ljubljat, kjer se Igorju znova pridruži tudi Sandra Misdaris, pa Saibija, znova nekoliko mirnejša skladba z odličnim vokalom in nežno instrumentalno spremljavo. Potem pa pika na i ali kaplja čez rob, kakorkoli že hočete ... Nek svemir čuje nemir, kjer se v močno prearanžirani skladbi skupini pridruži legendarni Bajaga.
Ciganska glasba je glasba, ki jo je potrebno igrati z dušo in srcem in Šukarji imajo srce in dušo na pravem mestu. Vedo kako in dobro vedo tudi kaj in najbrž, da bolje kot vsi drugi vedo tudi, zakaj. In najlepše je poslušati glasbo, ki je odigrana s srcem in dušo, ker je le takrat tudi glasba zares iskrena.
Šukar: En concert
(leto izdaje 2003, založba KUD Etnokult, distribucija Nika)
Ocena: 5
