Skupino The Beatles podobno kot Elvisa Presleyja in The Rolling Stones pozna pravzaprav ves svet. Tisti, ki jih ne, ali niso s tega sveta ali pa nimajo prav nobenega pojma o glasbi, še posebej pa ne o rock'n'rollu. Kvartet, ki je prihajal iz Liverpoola, je spremenil tok rock'n'rolla, dokler niso leta 1969 razpadli. In če bi plošča Let it be izšla, kakor je bila posneta, bi The Beatles še enkrat spremenili tok zgodovine.
Plošča Let it be je izšla leta 1969, ko se je zgodba o Beatlih pravzaprav že končala. A skladbe, ki so jih pod okriljem stalnega producenta Georgea Martina John Lennon, Paul McCartney, Ringo Starr in George Harrison posneli, so se močno razlikovale od tistih, ki so izšle na plošči. Kako in zakaj se je do posnetkov dokopal ravno tako slavni producent Phil Spector, ni važno.
In on je bil tisti, ki je projekt pripeljal do konca in ga oblikoval nekoliko po svoje. Skladbam je dodal orkestralne in godalne aranžmaje, klaviature, odvzel pa jim je ves čar Beatlov. Namreč - s ploščo Let it be oziroma Let it be... naked, so se Beatli vrnili zelo blizu svojemu izvornemu zvoku ... mnogo bolj hrupen in prvinski rock'n'roll, s katerim so navduševali na začetku.
Preden se posvetimo glasbi je treba omeniti še nekaj stvari ... Beatlom se je za klaviaturami pridružil Billy Preston, ki je igral z Little Richardom in Rayem Charlesom. V primerjavi z originalno izdajo Let it be manjkata dve skladbi ... Dig it in Maggie Mae, zato pa je na plošči odlična izvedba Don't let me down.
Zelo zanimivo je tudi poslušanje bonus CD-ja, poimenovanega Fly on the wall, na katerem je moč izvedeti kar nekaj zanimivih stvari iz ozadja vaj in snemanja, najbolj pa preseneti izvrstno razpoloženje in obilo dobre volje, čeprav so bili člani skupine ta čas že močno razdvojeni. Med pogovorom in smehom ter številnimi šalami pa so tudi surovi posnetki skladb, ki so izšle na tej ali originalni izdaji.
Get back je znana zadeva, ki pa je tukaj drugačna, predvsem krajša in mnogo bolj surova. Preseneti Dig a pony, ki jo krasi nekaj izvrstnih kitarskih prijemov, za katere je kar težko verjeti, da sta jih odigrala John in George, saj so hudimano ostri.
For you blue je zasnovana na akustični kitari in bazičnem rock'n'roll ritmu, solo pa je odigran na slide kitaro, vmes pa je slišati kar nekaj pogovora. The long and winding road, ki je bila kljub izjemnemu besedilu vsaj zame vedno ena najbolj dolgočasnih skladb, živi v povsem drugačni luči. Z izstopajočim klavirjem in bobni, tako da dobi kar malce jazzovski prizvok, ob tem pa je mogočnejša in zato bolj prepričljiva.
Two of us je izredno zabavna skladba, ki v sebi skriva irski etno ritem in pa country zasnovo. Lennon in McCartney pojeta v en glas, v ozadju pa akustična instrumentalna spremljava. Ob prelomu ritma McCartney odigra nekaj zelo zanimivih basovskih prehodov, ki za Beatle niso značilnost, temveč bolj posebnost!
I've got a feeling je znova ena ostrejših in udarnejših, z izredno zanimivim klavirjem, ostrimi kitarami, večglasnim petjem in šarmantnostjo kakšnega zelo izvirnega garažnega rock'n'roll banda.
One after 909 je starejša skladba avtorskega dueta Lennon / McCartney, ki pa neznano zakaj vse do leta 1969 ni našla prostora na nobeni plošči. Morda ravno zato, ker je preveč rock'n'roll?! Kitare močno spominjajo na The Yardbirds s Claptonom v zgodnji fazi, vse skupaj pa bi človek postavil v fazo Beatlov, ko so se še kalili po klubih in beznicah Hamburga.
Don't let me down ni več neka pozerska pesmica, ki so jo sposobni izvajati vsaki Ritem planet, temveč kvalitetna in glasovno izredno zahtevna kompozicija, ki se s slikovito glasbo, polno kitar, klavirja in umazanih bobnov ter činel izvrstno prepleta v enkratno celoto.
I me mine bi po silovitem uvodu še najlažje uvrstili v to pozne obdobje Beatlov, čeprav sama glasba sebi skriva mnogo več. Iz nekaj sekund uvoda je moč razbrati, kako usodno so Beatli vplivali na glasbo in skupine, ki so prihajale za njimi. Virtuozen preplet orgel in klavirja, drugačen vokal, preplet akustičnih in električnih kitar, s številnimi ritmičnimi in orgelskimi poudarki, ki so jih pozneje uporabljali Deep Purple, pa tudi Led Zeppelin, Pink Floyd in še kdo. In še zanimivost - napisal jo je George Harrison.
Povsem akustičen kitarski uvod in skoraj neprepoznaven Lennonov vokal nas popeljeta v odlično Across the universe. Drugega kot kitar, orglic in vokala sploh ni slišati. Kot bi poslušali izvrsten demo posnetek, za katerega na koncu ugotovimo, da je celo boljši od končne, tisočkrat popravljene verzije.
Za veliki zaključek pa Let it be, labodji spev, kot so jo mnogi poimenovali. Klavir, McCartney in spremljevalni vokali, šele nato se vključijo tudi bobni ... skladba je morda bila poslovilna, a je z enim najboljših besedil vseh časov spremenila svet, saj je predstavila preprost žarek upanja in večne svetlobe, ki ga je treba videti in mu pustiti prosto pot.
Tako kot glasbi Beatlov, ki se tokrat znova predstavijo v preprosti, a hkrati vizionarski obliki, ki jih je krasila celo kariero. In podobno kot za Hendrixa lahko trdimo, da je bila Electric Ladyland vrhunec njegovega ustvarjanja, lahko tudi za Let it be v tej goli obliki trdimo, da predstavlja nesporni vrhunec vsega mojstrstva Beatlov in da je šlo v naslednjih letih z večino glasbe le še navzdol. In vprašanje, če bo svet dočakal še ene The Beatles?!
The Beatles: Let it be - naked
(leto izdaje 2003, založba EMI Records Ltd., distribucija Dallas)
Ocena: 5
