The Children's hour je pri nas dokaj neznana skupina, ki obstaja od leta 2002, do sedaj pa so izdali eno malo ploščo in pa pričujoči album, ki je izšel lani maja. Glasbo je po prvem poslušanju zelo težko ocenjevati, saj gre za izredno kompleksno glasbo, kjer pa so kljub vsemu najpomembnejša besedila.
O The Children's hour govoriti kot o skupini je sicer precej težavna reč, saj gre pravzaprav za duet, ki ga sestavljata Josephine Foster in Andy Bar. Josephine je nekdaj študirala operno petje, igrala pa je tudi v indie rock skupini Golden egg in večina besedil na plošči je njenih, medtem, ko je Andy tisti, ki skrbi predvsem za instrumentalno podobo njune glasbe.
Precej nenavadno ime sta vzela po pesmi ameriškega pesnika Henryja Longfellowa iz 19. stoletja, isti naslov pa je nosila tudi njuna mala plošča, ki sta jo - verjeli ali ne ? posnela v eni od newyorških cerkva. No, nad njuno glasbo je bil izredno navdušen Billy Corgan in The Children's hour sta bila nekaj časa celo predskupina njegovih Zwan.
Potem so na njuno glasbo postali pozorni tudi v številnih založbah, ploščo pa sta posnela za založbo Minty Fresh, sicer podružnico britanske Rough Trade Records, ki jo bomo kmalu predstavili v obširnejšem članku, kjer bomo predstavili še nekaj njihovih izvajalcev.
Mnogi s skupino ali duet, kakor vam je ljubše, označili za indie rock skupino, a bi jih bilo lažje označiti za folk skupino, čeravno so besedila preveč nenavadna. Skratka, instrumentalno nenavadna žanrska mešanica, kljub vsemu pa gre za predvsem zelo nežno glasbeno spremljavo s številnimi poudarki, kateri je dodan nežen ženski vokal.
Vokal Josephine Foster je vsekakor nekaj posebnega, pa čeprav že ob prvem poslušanju lahko najdemo kar nekaj zanimivih vzporednic ? v prvi vrsti ravno tako newyorški Velvet Underground na čelu z Nico, lahko bi se spomnili tudi na psihadelične Jefferson Airplane in njihovo Grace Slick, včasih pa celo na The Cranberries in Dolores O'Riordian. Če vse to združite in prepletete, boste dobili nekaj zelo zanimivega.
A vendar ? prvih nekaj pesmi je zanimivih, predvsem zaradi drugačnosti, nato pa poslušalec dobi občutek, da ves čas posluša eno in isto. V skladbi Mary sicer slišite ukulele, v naslovni SOS JFK klasično kitaro, ki spomni na flamenco, The Chinese Song isntrumentalno spomni na glasbo iz kitajskih restavracij, predvsem Going Home pa bi lahko označili za klasičen indie rock z električno kitaro.
In kljub temu, da je druga polovica plošče začinjena s še nekaj bobni, ostanek grenak priokus, da so si skladbe kar preveč podobne in identične. Danes pa večina posluša glasbo kar tako, ob kakšnem popravku in besedila so potisnjena na stranski tir. No, pri The Children's hour vam bodo dali misliti, če jim boste le prisluhnili, saj je njuna glasba brezčasna. Drugače pa posezite po čem manj zahtevnem.
The Children's hour: SOS JFK
(leto izdaje 2003, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 3,5
