Alicia Keys je pred nekaj leti zablestela s prvo malo ploščo Fallin' in osupnila svet ter pobrala pet nagrad Grammy za prvenec Songs in a minor. Podobnega uspeha kot s skladbo Fallin' ni več doživela, pa čeprav je sodelovala s številnimi zvezdniki in se spogledovala s sodobnejšimi žanri.
Fallin' kot taka je bila prijetna balada, ki je bila ob poplavi modernih r'n'b in soul vzorcev slišati zelo starinsko, avtentično in hkrati sveže. Ob tem je bila Alicia v večini primerov avtorica glasbe in besedil, lotila pa se je tudi producentskega dela, kar pri zvezdnicah mlajše generacije ni ravno v navadi.
In seveda, glasbeni sladokusci so po dolgem času lahko znova poslušali in ne le gledali glasbenika oziroma glasbenico. In če potegnete nekaj vzporednic, boste zelo podoben primer našli tudi v uspehu Norah Jones, ki pa je kljub vsemu ustvarila nekoliko bolj raznoliko in šarmantno ploščo.
Alicia se ni ustavila pri stari šoli r'n'b-ja in soula, temveč je odkrila nove trende glasbe, kot je hip-hop, pa moderni r'n'b in nekaj popa. In nova plošča The diary of ponuja vse to. Moderno zmes vsega mogočega, v katerem pa Alicia ne pride do izraza. Izgubi se njeno igranje klavirja, besedila postanejo podlaga glasbi in tudi vokal je povsem izgubljen v poplavi godal, elektronskih zvokov in zelo motečih spremljevalnih vokalov.
Kljub temu se je iz nepregledne gmote le pokazalo nekaj izstopajočih skladb, ki dajejo upanje, da vse le še ni izgubljeno. Skladbe You don't know my name, pa When you really love someone in If I ain't got you so v tistem prijetnem, starem načina r'n'b-ja, ki ga je veselje in užitek poslušati. Glas, ki poboža ušesa, pospremljen predvsem s klavirjem in nežnimi, prelivajočimi spremljevalnimi vokali, ki zvočno kuliso bogatijo in plemenitijo.
Wake up ima v sebi precej elementov jazza, medtem, ko je skladba Diary (v sodelovanju s Tony!Toni!Toné!) zelo klasično jazzovsko obarvana in ima tudi zelo osebno-izpovedno besedilo. Slednja vsebuje tudi nekaj bolj težavnih jazz elementov in se tako na trenutke že vleče, vendar glasbeno plat tokat odtehta vokalna.
Najbolj sta me zbodli skladbi So simple, kjer v spremljevalnih vokalih zasledimo zelo očiten Britney Spears prizvok in pa Feeling u, feeling me, ki ima oznako interlude, kljub temu pa gre za dolgočasno in zelo čudno skoraj instrumentalno zadevo, pri kateri preprosto ne vemo, kaj naj poslušamo.
Alicia daje vtis, da bi rada zvenela kot Norah Jones, le da ni zagledana v bolj pop obliko jazza, temveč zgolj in predvsem v moderno obliko r'n'b-ja in soula, kjer pa pridemo do problema produkcije. R'n'b in soul sta odlikovana z odličnimi in izstopajočimi vokali, ki ga Alicia sicer premore, vendar ga zaduši s preveč spremljevalnimi vokali in neprimerno instrumentalno podlago.
Plošča vsebuje nekaj svetlih utrinkov, vendar pa nobenega pravega presežka. Radijska glasba, ob kateri bodo mlajši sklepali, da so strokovnjaki za resno glasbo in bili prepričani, da se je soul začel prav z Alicio Keys. Tisti pa, ki smo bili očarani nad Fallin', bomo spet malo čakali. Morda pa se pojavi nova Alicia Keys?!
Alicia Keys: The diary of
(leto izdaje 2003, založba J Records, distribucija Menart)
Ocena: 3,5
