The Rolling Stones so za mnoge največja rock'n'roll zasedba vseh časov, s čimer se osebno pač ne strinjam, saj se mi zdi, da je bilo v njihovi karieri preveč slabih trenutkov in veliko glasbe, ki niti približno ni rock'n'roll, a pustimo to ob strani. Saj tudi za Elvisa vsi govorijo, da je Kralj rock'n'rolla, pa je v življenju najbrž posnel najmanj rock'n'roll skladb.
The Rolling Stones, britanska zasedba, ki je na začetku svoje kariere veljala za protiutež pridnim The Beatles in ki je v zgodovini glasbe poskrbela za enega najboljših avtorskih duetov - Mick Jagger in Keith Richards. Prav ona dva sta ob bobnarju Charlieju Wattsu edina originalna člana The Rolling Stones, ki so leta 1964 izdali prvenec England's Newest Hit Makers.
Poleg njih treh sta bila v zasedbi še Brian Jones in Bill Wyman in ta zasedba je bila za mnoge edina prava, rock'n'roll postava The Rolling Stones. Leta 1969 med snemanjem Let it bleed Jonesa vržejo iz skupine in namesto njega pride Mick Taylor, ki v zasedbi vztraja do leta 1975, ko ga nadomesti Ron Wood. Leta 1993 zasedbo zapusti še Bill Wyman in čeprav s Stonesi ves ta čas sodeluje odlični jazzovski basist Darryl Jones, nikoli ne postane polnopravni član. Kot tudi ne odlični pianist Chuck Leavell, ki zasedbo na koncertih in studijskih posnetkih spremlja že vrsto let.
Prvo ploščo smo omenili - England's Newest Hit Makers, zadnjo najbrž poznate vsi - Bridges to Babylon iz leta 1997. Seveda govorimo o zadnji studijski plošči, saj Stonesi zadnja leta redno izdajajo zbirke največjih uspešnic, žive posnetke, neizdane skladbe in reizdajajo stare albume. In seveda služijo s poslovilnimi turnejami.
Mnogi so mnenja, da je bila Tattoo You iz leta 1981 njihova zadnja zares dobra plošča, čeprav so imeli že vmes nekaj ponesrečenih živih poizkusov. No, po dveh živih ploščah in nato plošči Undercover leta 1983 pa je večina mnenja, da Stonesi ostajajo v sivem povprečju in zgolj reciklirajo stare uspešnice.
Tisti bolje obveščeni seveda veste, da je tudi plošča Forty Licks že izšla in sicer pred dvema letoma, ob štiridesetletnici obstoja skupine, čeprav so prvič nastopili že leta 1962 v drugačni zasedbi (še z Ianom Stewartom za klavirjem, ki ravno tako ni bil nikoli uradni član zasedbe) od tiste uradno izvirne.
No, prva plošča postreže s skladbami, ki so bile ustvarjene do konca šestdesetih, še z Jonesom v zasedbi in ki še danes predstavljajo železni repertoar živih nastopov. Izjema je Wild Horses iz leta 1971, tudi na Honky Tonk Women Jonesa ni bilo več, slikovito predelavo Sympathy for the Devil (poleg izvirne) pa prispevata The Neptunes. Škoda, ker niso uporabili tiste od Laibach?!
Druga plošča je že nekoliko bolj glasbena razgibana, saj so na njej skladbe od začetka sedemdesetih in vse do današnjega dne, vključno s štirimi novimi skladbami - zelo bluesovsko Don't Stop, počasno in malce dolgočasno Keys to your love, pa spet bolj zanimivo Stealing my heart in za zaključek akustično ter zeloooo dolgočasno Losing my touch, kjer za spremembo poje Keith.
The Rolling Stones imajo v svoji zakladnici še vrsto drugih skladb iz svojega zlatega obdobja do konca sedemdesetih, ki bi jih zlahka uvrstili na ta drugi plošček oziroma, ki jih lahko recimo slišite na meni mnogi ljubši trojni izdaji The best of London years.
Drugače pa vsekakor zanimiv in poučen pregled in vpogled v bogato zgodovino enega najboljših rock'n'roll bandov vseh časov. In pustimo ob strani vse govorice in namigovanja, raje uživajmo ob glasbi.
The Rolling Stones: Forty Licks
(leto izdaje 2005, založba Universal, distribucija Multimedia)
Ocena: 4,5
