Pisati o Vlatku Stefanovskem je sila nehvaležna reč, saj ga mnogi kujejo v zvezde oziroma med največje glasbenike, mnogim pa se ne zdi nič posebnega oziroma zanj sploh ne vedo. Težava je potem še toliko največja, če je človeku dano ocenjevati ne ravno najboljšo ploščo, ki jo je izdal.
Večini je dobro poznano predvsem to, da gre za kitarista in pevca legendarnih etno rockerjev iz Makedonije Leb i sol, katere je ustanovil že kot najstnik in navduševal po bivši Jugoslaviji in tudi po Evropi. No, nato je stopil na solistično pot, sodeloval s številnimi glasbeniki, ustvarjal glasbo za filme in gledališke predstave in se dokazoval kot eden najizvirnejših kitaristov na svetu.
Njegov edinstven in izviren slog igranja ter zmožnost igranja etna, bluesa, jazza, rocka in še česa so v mnogih specializiranih kitarskih revijah po svetu opazili in v začetku devetdesetih je bil Vlatko zapisan ob boku najboljšim kitaristom na svetu - Johnu McLaughlinu, Pacu De Lucii, Alu Di Meoli, Marku Knopflerju in drugim.
Lani ga je spoznalo tudi širše občinstvo, ko je sodeloval na Gibonnijevi plošči Mirakul in prav to je tudi iztočnica za recenzijo zadnjega Vlatkovega solo albuma Kula od karti. Ko ploščo poslušate enkrat, dvakrat in še nekajkrat, kmalu dobite občutek, da poslušate malenkost spremenjeni Mirakul ? vokal je seveda drugačen in slišati je nekaj več kitar.
Zato pa tudi tukaj sodeluje sloviti bobnar in tolkalec Manu Katche (med drugimi je igral tudi s Stingom in Yossou N'Dourjem), za klaviaturami sedi sloviti Kornelije Kovač, v eni skladbi pa slišimo peti tudi Gibonnija. Prijateljstva, glasbene vezi in vzajemno spoštovanje so se očitno od Mirakula ohranili in se nadaljujejo!
Že uvodna in naslovna Kula od karti nakaže, kako bo plošč zvenela ? z nekaj afriškega beta, malce makedonskega melosa, ki je interpretiran zelo samosvoje in seveda s pomočjo značilnih kitar. In pravzaprav le redke pesmi odstopajo od tega vzorca.
Takšna je zagotovo Verba, nadež, ljubov, kjer gostuje Gibonni in takšna je tudi Ova e Balkan, ki se sicer začne s silovitim kitarskim začetkom, a nato potihne v melanholično nostalgičnost, čeprav je glasbeno izredno pozitivna in vedra.
Nekoliko bolj nostalgični sta tudi Nostalgija in Januarska balada. Slednja je sploh zasnovana na afriških bobnih, instrumentalna spremljava je zares odlična, vse skupaj pa še dodatno začinijo ženski spremljevalni vokali. Ne, ne, ne je nekoliko bolj jazzovsko usmerjena, solo vložek pripade saksofonu, so pa bobni tisti, ki skladbo držijo pokonci.
Zares odstopata dve pesmi ? California, ki se začne s harmoniko in da glasbi zydeco pridih. Besedilo pripoveduje o raznolikosti Amerike in takšna je tudi glasbena spremljava pesmi ? zelo raznovrstna in razgibana, deloma tudi nepredvidljiva.
Pravi biser pa najdete čisto na koncu, v skladbi Goodbye George, ki je posvečena Georgeu Harrisonu, gre pa za instumentalno skladbo, kjer Vlatko pokaže svoje silno znanje, žal pa je skladba hudo kratka in ko se ravno navadimo na prelivanje kitar, je vsega nenadoma konec. Kot je nenadoma ugasnilo tudi Georgeovo življenje.
Za vse tiste, ki ste vajeni Vlatkovih starejših izdaj ? naj bo to s triom ali z Miroslavom Tadićem, morda tudi nekaterih filmskih umetnin, boste nad ploščo zagotovo razočarani. Na svoj račun boste prišli vsi tisti, ki so vam nekoliko bolj pri srcu prve plošče Leb i sol in seveda vsi tisti, ki radi prisluhnete zares kvalitetni pop glasbi. Z nakupom te plošče ne boste zgrešili!
Vlatko Stefanovski: Kula od karti
(leto izdaje 2003, založba Avalon, distribucija Nika)
Ocena: 4
