Ramones so ena tistih skupin, zaradi katerih rock'n'roll ni umrl in zaradi katerih nikdar ne bo. Pa čeprav jih imajo mnogi za punk band! A saj tudi Motorhead in AC/DC niso ravno rock'n'roll, pa so ravno tako temelji te najbolj neuničljive glasbene zvrsti.
Pričujoča plošča dokazuje, kako velik band so Ramones bili, saj so se jim poklonili zares največji, spremno besedo plošči pa je napisal eden njihovih največjih oboževalcev Stephen King. Slednji je priznal, da sovraži tribute plošče, saj gre pri teh zadevah navadno za služenje denarja in vse skupaj skoraj vedno izpade kot navadno sranje.
Tisto, kar ni navadno sranje, še ni bilo izdano v tribute obliki!
Mnogo bolj zanimiv je razlog, zakaj je King sploh napisal spremno besedo tej plošči, katere producent je bil ravno tako slavni Rob Zombie?! Eno od številnih Kingovih načel je, da nikoli ne rečeš ne človeku, ki se piše Zombie.
A pustimo ob strani Stephena Kinga in razloge za in proti in se raje posvetimo glasbi.
Tribute albumi so vedno zahtevna stvar, zakaj? Skupina se mora odločiti, ali bo neki skladbi vtisnila svoj slog, pečat in stil, ali bo skladbo bolj ali manj pustila v originalni obliki ali pa bo sklenila kompromis.
Mnogi storijo slednje, kar je največkrat slabše.
Red Hot Chili Peppers so skladbo Havana affair priredili precej po svoje - malce so jo upočasnili, ji odvzeli nekaj hrupnosti in silovitosti, a so ji dodali svojo melodičnost in spevnost in končni rezultat je odličen.
Podobno je storil tudi že omenjeni Rob Zombie, ki se je lotil skladbe Blitzkrieg Bop. Seveda, Rob Zombie je vajen trših ritmov in sama instrumentalna zasnova skladbe se prav veliko ni spremenila, Rob jo je dodelal predvsem vokalno in jo ravno tako obogatil in priredil na zelo pozitiven način.
Isti recept je uporabil tudi Eddie Vedder, ki ga je namesto matičnih Pearl Jam spremljala skupina Zeke.
I believe in miracles je znova zanimivo poslušati predvsem zaradi vokala, ki je zagotovo eden najboljših iz devetdesetih let. In na trenutke se vam lahko zazdi kot bi se Eddieju glas tresel od samega razburjenja in vzburjenja, da lahko sodeluje pri tako zanimivem projektu.
Prvo veliko presenečenje je skladba 53rd & 3rd, ki jo odigra Metallica.
Sam preprosto nisem mogel verjeti, da je kaj takšnega sploh mogoče! Ob prvem poslušanju sem se dvakrat vrnil na začetek skladbe, da bi jo znova slišal. Razlog? Vsakič znova sem jo preslišal!
Ni tiste znane silovitosti, ni hrupnosti, ni hitrih kitarskih solov in odličnih bobnov. In tudi Jamesov vokal ni tisti pravi. Najbrž tudi zato, ker sta pri petju veliko pomagala Jason Newsted, ki je bil takrat še v skupini in pa Kirk Hammet.
Lahko bi jo opisali kot klasično in odlično Ramones priredbo, saj v nobeni stvari ne odstopa.
In tukaj sem se spomnil verza, s katerim Dicky B. Hardy odprejo svojo zadnjo studijsko ploščo ? Life is simple like a Ramones song...
No, pa presenečenj še ni konec! Sledijo namreč U2 s priredbo Beat on the brat, kjer bi se znova lahko vprašali, kam za vraga so izginili U2?!
Hitrejši in glasnejši ter mnogo bolj odločni U2, kot smo jih sicer vajeni v skladbi, ki je ena najboljših iz obsežnega repertoarja skupine. Bono se najbrž že dolgo časa ni trudil zveneti tako jezno!
Razočaran sem bil nad Kiss in njihovo interpretacijo Do you remember rock'n'roll radio, saj se mi zdi, da skladbi manjka duše? vsaka skladba Ramones ima nekaj v sebi - ponos, srce, dušo, jajca? Ta izvedba pa, kot bi bila brez vsega! Žal, pa tako dobra skladba!
Najbrž najboljša pesem na plošči je The KKK took my baby away, ki jo izvaja Marilyn Manson. Priredba, ki si zasluži vse pohvale, saj ji je Marilyn na svoj način vlil še več ponosa, še več srca, mnogo več duše in jajc? Obilo vsega in ob poslušanju se vam bodo naježile dlake tam pri hrbtenici in povsod drugje tudi.
Zelo zanimiva je tudi priredba I just wanna have something to do, ki jo izvajajo Garbage. Zanimiva v prvi vrsti zaradi ženskega vokala in v drugi zaradi precejšnje spremembe skladbe, saj so jo Garbage naredili po svoje, kar pa vedno pomeni tudi drugačno!
Nekje na polovici plošče se potem vse dobro neha, z nekaj izjemami - The Pretenders z Something to believe in, Rancid z Sheena is a punk rocker in vsekakor tudi Tom Waits s prav zanimivo interpretacijo Return of Jackie & Judy.
Green Day, Pete Yorn, The Offspring in Ronney ne pokažejo prav veliko oziroma skoraj nič in človek bi se lahko celo vprašal, kako so se znašli v tako izbrani in odlični družbi.
A na srečo vse ostalo, torej odlično, odtehta teh nekaj drobnih spodrsljajev, čeprav še vedno gre za skladbe Ramones, ki so brez izjeme odlične in jih celo tako slabe izvedbe ne morejo pokvariti.
Privoščite si poslušanje - splača se, že če za kanček svojega življenja trdite, da je bilo ali je okuženo z ritmi rock'n'rolla, potem vam Ramones morajo biti pri srcu. In zaradi tega vam bodo nekateri očitali, da ste dušo prodali hudiču, a ne ozirajte se nanje.
Boljšega in večjega, kot je rock'n'roll, tako ali tako ni!
Gabba - gabba hey!
