Rough Trade Records je britanska založba, ki skrbi predvsem za alternativne glasbene izvajalce, s tem posledično tudi za alternativne glasbene zvrsti, med njihovimi najbolj znanimi varovanci pa so zagotovo The Strokes. V lanskem letu so praznovali 25. letnico obstoja in v ta namen izdali zanimivo kompilacijo, hkrati pa je pod njihovim okriljem lani izšlo še nekaj zanimivih plošč.
Različni izvajalci - 25
Kompilacija ima na naslovnici zgolj številko 25, uradno pa nosi plošča naslov Stop me if you think you've heard this one before... In čemu tak naslov? Skupine, ki so pod njihovim okriljem, so se lotile samosvojih predelav skladb ostalih skupin ali izvajalcev, ki jih ravno tako najdemo v njihovi bogati skrinji.
Na plošči lahko najdete šestnajst zanimivih predelav, omenil pa bom le nekaj tistih, ki so se meni najbolj vtisnile v uho. Eastern lane so odigrali skladbo Fa Ce La, ki so jo v izvirniku igrali The Feelies, gre pa za retro punk rock, narejen na izvrstnem ritmu in z udarnimi kitarami, ki se sijajno prepletajo z bobni. Refren si utegnete prepevati še lep čas!
Adam Green se je lotil skladbe Noddemix skupine Young Marble Giants, ki daje izredno poetičen vtis, spremljava je odigrana zgolj na percussion in kitaro, solo pa je odigran na saksofon. Zanimivo! Že po imenu Mystic Chords of memory pa lahko sklepate, da gre za izredno pestro in raznovrstno mešanico žanrov v skladbi We could send letters, kjer lahko slišite jazz, indie, blues, punk hrup in še kaj.
Izredno zanimivi so slišati tudi The Tyde v skladbi Tell me, kjer vokalni preplet spominja na The Mamas & The Papas, kitarski solo je izredno hreščeč, petje pa nam na otroško prepričljivi način interpretira zanimivo besedilo. Jeffrey Lewis je postregel z dokaj klasično vizijo punk rocka, besedilo pesmi Part ? Time Punks je že po naslovu zanimivo, še bolj zanimivo pa je poslušati "fušanje" v skladbi. Kdo ve ? ironično ali sarkastično?!
Na plošči sta kar dve predelavi proslavljenih The Strokes, v ušesih pa ostane druga, Last nite, ki jo izvajajo The Detroit Cobras ? sicer predvidljiv neo rock'n'roll, a s prepričljivim ženskim vokalom in solom v starem stilu.
Razočaran sem bila nad obema priredbama izpod peresa The Fiery Furnaces in Belle & Sebastian, ki se niso izkazali kot na solo ploščah. Prvi so skladbo izvedli na vsiljivo elektronsko podlago, drugi pa so se lotili nove vizije diska, ki sicer zveni zelo podobno Pet Shop Boys, a vokal preprosto ni prepričljiv.
Različni izvajalci: 25 ? Stop if you think you've heard this one before?
(leto izdaje 2003, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 3
Cara Dillon ? Sweet liberty
Cara Dillon je še ne tridesetletna Irka, ki se je kot pevka začela pojavljati že sredi osemdesetih in sredi devetdesetih sodelovala v irski super skupini Equation, ki je igrala zelo zrel pop rock, šest let kasneje je izdala prvenec in v tistem času sodelovala tudi z Mikeom Oldfieldom, v začetku letošnjega leta pa je izdala izredno zanimivo ploščo Sweet liberty.
Glasbena spremljava je minimalna, a se zato v njej čutijo vplivi rodne Irske, saj slišimo ogromno piščali in tudi melodika je klasično irska, takšno pa je tudi petje. Veliko poudarkov, nežnost in zasanjanost pa se hipoma prelevi v neobrzdano veselje, žalost, jezo ali vzhičenje.
Najbolj odstopajo The winding River Roe, ki je odpeta skoraj brez instrumentalne spremljave, pa There were roses, kjer je odličen glas obogaten z zanimivim zborom in pa Where are you, ki je ena najbolj živahnih skladb na plošči.
Ob poslušanju plošče si zlahka predstavljate cvetoča polna zelene Irske, razpenjene valove ob morski obali, prašne poti in kolovoze, tople nasmehe in romantične večere pod jasnim nebom ali v pubu. Plošča, ki ima neizpodbiten irski značaj!
Cara Dillon: Sweet liberty
(leto izdaje 2004, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 4
Belle and Sebastian ? Dear Catastrophe Waitress
Skupina Belle and Sebastian je nastala leta 1995 na Škotskem, ime pa so vzeli po francoski risanki o dečku in psu, na začetku svoje kariere pa so igrali po cerkvah, knjižnicah in domovih. Ta sedemčlanski kolektiv, v katerem poleg klasičnih rock instrumentov igrata tudi čelo in violina, je prvenec Tigermilk izdal že leta 1996 in to v redki izdaji 1000 vinilnih plošč, s katero so nemudoma pritegnili pozornost javnosti.
Vse skupaj so izdali šest velikih plošč, ploščo s filmsko glasbo in 5 EP plošč. Dear Catastrophe Waitress je izšla v sredini leta 2003, letos pa je na policah že moč najti novo ploščo I'm a Cuckoo. Ploščo zaznamuje pestra in zanimiva glasba, ki zelo spominja na nekoliko zrelejše izdelke 60-ih in 70-ih, kar je za enaindvajseto stoletje precej nepričakovan zvok, ob čemer je treba omeniti tudi zelo naravno produkcijo, brez nepotrebnih popačenj in elektronskih prizvokov.
Vredno si je zapomniti skladbo I'm a Cuckoo, odlična je tudi If you find yourself caught in love, ki je polna prefinjenih poudarkov godal in kitare, zanimiv pa je tudi zaključek plošče s Stay loose, ki spomni na Jefferson Airplane, predvsem zaradi orgel in odličnega kitarskega sola.
Zelo klasična in neokrnjena rock glasba, ki bi ji lahko dodali tudi pridevnik alternativna ali pa art, a ostanimo pri rock. Odlična združba zanimive glasbe, prepričljivih besedil in odločnega vokala ter posameznih instrumentalnih prebliskov.
Belle and Sebastian: Dear Catastrophe Waitress
(leto izdaje 2003, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 4
Relaxed Muscle ? A heavy night with?
Relaxed Muscle je stranski, precej elektronsko usmerjeni projekt Jarvisa Cockerja in Richarda Hawleyja iz Pulp, ki se jima je pridružil še Jason Buckle iz skupine The Fat Truckers. A heavy night with? je njihov edini izdani projekt, ob poslušanju katerega pa takoj pomislite na Marilyn Mansona in morda tu in tam tudi na Nine inch nails.
Zelo neizrazita in neprepričljiva glasba, ki je bolj ali manj osnovana na enolični glasbeni podlagi, vokali so brez izjeme popačeni in zaradi tega pokvarjeni. Podobno je bilo tudi pri Gorillaz, vendar je bilo tam vse skupaj opravljeno z nekaj več stila in privlačnosti.
Šele proti koncu plošče glasba postane nekoliko prijaznejša za poslušanje. V B-Real je vokal mnogo bolj izrazit in naraven ter v ospredju, Previous spominja na najbolj nenavadne skladbe Nicka Cavea, Battered je proti ostalim zelo umirjena in celo rockerska, Mary pa že v uvodu spomni na legendarno Lolo ? ima zelo zanimivo besedilo in pa klasično rock podlago.
Za projekt je, kot za vse tovrstne, vprašljivo, če bo dobil svoje nadaljevanje in po neprepričljivosti in precejšnji žanrski neodločnosti, tudi vprašanje, če si jo sploh zasluži. Vsekakor pa plošča, ki bi jo priporočil le najbolj zapriseženim alternativcem ali pa oboževalcem Jarvisa Cockerja oziroma Pulp.
Relaxed Muscle: A heavy night with?
(leto izdaje 2003, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 1
Virginia Astley ? From gardens where we feel secure
Virginia Astley je morda bolj kot po svoji glasbi znana zaradi dveh stvari ? je svakinja mnogo bolj znanega Petea Townshenda iz The Who, sodelovala pa je na nekaterih studijskih posnetkih legendarnih indie rockerjev Siouxsie & The Banshees.
Plošča From gardens where we feel secure je sicer njena prva, izšla pa je že davnega leta 1983, konec lanskega leta pa je bila ponatisnjena ob dvajseti obletnici originalne izdaje. Sicer je Virginia izdala štiri plošče, zadnjo All shall be well ravno tako daljnega 1992.
Glasba je zelo ambientalna ? vrt, ptice, žuborenje, šumenje listov in dreves, cvetenje? In če sta prvi dve skladbi še zanimivi, v nadaljevanju človek zlahka zaspi od dolgočasja, naveličanosti, blaženosti ali spočitosti. Mene osebno je plošča povsem potrla, pa čeprav je njen namen najbrž povsem nasproten.
Po naslovu bi lahko sklepali, da je v njenih vrtovih zares varno, saj se glede na glasbo tam ne dogaja čisto ni? pretresljivega, kaj šele nevarnega. Le blažen spanec in to je vse?
Virginia Astley: From gardens where we feel secure
(leto izdaje 2003, založba Rough Trade, distribucija Menart)
Ocena: 1
