Žano najbrž vsi poznate? Pa ne po zaslugi njene glasbe, kot si sama najbrž želi, temveč zaradi njenega oprsja. Z nečim je bilo pač treba vzbuditi pozornost in če je Severina to (baje po nesreči) storila s filmom, Janet Jackson (baje po nesreči) z razkrito dojko… zakaj pa tega ne storila še Žana? Le da tu ni bilo nič po nesreči, le da bo mlada pevka najbrž trdila, da s tem ni želela narediti predreklame (ali po angleško teaserja) za svoj prvenec.
In ker ne želim s strani njenega producenta znova poslušati podlih, brezpredmetnih in-še-kaj opazk, se bom posvetil glasbi. Na naslovnici je seveda Žana, precej razgaljena in bolj ali manj drzne fotografije so tudi v notranjosti ovitka. Poleg tega boste z nakupom plošče prišli tudi do vstopne kode (če sledite našemu forumu, veste prav vse) za Žanine XXX (kako predvidljivo pornografsko) oziroma vroče (sploh ne) strani.
Zagotovo poznate skladbi Pay the price z lanskih Melodij morja in sonca in Arena z lanske Slovenske popevke. Prva je v večini odpeta v angleškem jeziku, z zaključkom v slovenščini, poje pa – zanimivo – o slovenskih glasbenikih, ki na silo osvajajo sceno in si na vsak način skušajo prodreti. Samoironično? Areno slišimo dvakrat – enkrat običajno in drugič ob spremljavi Revijskega orkestra RTV Slovenija – in v obeh primerih gre za nekakšen etno pop, kot je bil pač moderen po lanski Ruslanini zmagi.
Na kateri od radijskih postaj ste najbrž ujeli tudi skladbo Trofeja, ki jo z Žano pojejo Kocka in ki je pravzaprav edina skladba, ki zares odstopa od sivega podpovprečja, pa čeprav se tudi Kocka včasih izgubijo v rimah. Skladba ima smisel, ima dober naboj in rešuje ploščo.
No, resnici na ljubo – odstopata tudi skladbi Ave Maria, ki je odpeta z opernim glasom in podobna, vsaj vokalno Non Ho L'Eta (ki je na ovitku zapisana kot deseta skladba, a je posneta kot deveta???), ki pa ima nedomiseln in minimalističen aranžma. To slednje – nedomiselnost in praznost aranžmajev, je zagotovo najšibkejša stran plošče.
In kaj še slišimo? Vročico v treh izvedbah – običajno, klasično poppy r'n'b skladbo s kvalitetnim refrenom, pa hrvaško različico z Ivano Kindl pod naslovom Grijeh in hrvaško-slovensko različico, znova z Ivano Kindl in kombiniranim naslovom Grijeh / Vročica. In ko smo že pri lastnih predelavah – bombastičen refren Trofeje se ponovi in je večina skladbe, ki nosi naslov Vem kaj si želiš (Trofeja part II).
Eo, Eo! je zgrajena na Žanini sposobnosti opernega petja, Zadnjič se začne z introm iz Fallin', vendar prepriča z vokalom, Sexy je zelo dolgočasen elektro etno pop, Požar ima zelo dvoumno besedilo, razočara pa tako vokalno kot tudi aranžmajsko. In to je to!
Pravzaprav zelo malo, če izvzamemo vse skladbe, ki smo jih slišali na festivalih ter predelave lastnih in tujih skladb. Žani sicer ne gre očitati, da nima dobrega glasu, kar v nekaterih skladbah celo dokaže, žal pa je ploščo (najbrž) povsem pokvaril producent, ki je poskrbel tudi za aranžmaje in glasbo – da, to je Raay, ki se je trudil prepričati z R'n'B Wannabes, ki skrbi tudi za bepop in ki ne prenese konstruktivne kritike. Žanina plošča (in glasba) bi bila brez njega najbrž veliko boljša.
Žana: Sexy
(leto izdaje 2005, založba in distribucija Menart)
Ocena: 1,5
